Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
V prejšnjih člankih, zlasti v bolj zadnjih, sem večkrat omenjal knjige RŽVB (Resnično življenje v Bogu Vassule Ryden). Nedvomno tudi zato, ker je v njih veliko resnic in znanja o današnjem (tudi političnem) stanju na svetu – vse to opisano z najboljšimi možnimi besedami. Jasno, že iz njihovega skupnega naslova sledi, na kaj se nanaša njihovo glavno sporočilo: na vero, na krščanstvo, Sveto pismo, tudi na Cerkev. Vendar pa vse to nikakor ni brez neke povezave s politiko. Ali namreč politika in ekonomija neke družbe lahko uspešno delujeta brez etičnih temeljev, ki naj bi jih dajala religija? V srednjem veku – času vere, so se tega dobro zavedali, povezava vere in politike je bila zato samoumevna. Vendar je ta povezanost (cerkvenih in političnih oblasti), do katere je skozi zgodovino vedno znova prihajalo, krščanstvu tudi vedno znova škodovalo, ker se je izvorna, čista resnica Razodetja iz teh razlogov zamegljevala, prilagajala, izkrivljala, skratka: s tem je prihajalo do »prevrata krščanstva«, kar detajlno opisuje Jacques Ellul v delu s tem naslovom, o njem sem že nekaj napisal.
Do tega prevrata je torej prihajalo predvsem zaradi razmerja Cerkev – politika, kar je seveda potem imelo tudi vpliv na odnos do vere, gre torej za posredne učinke. Vendar, v novem veku, zlasti z razsvetljenstvom, se je pojavil v tej civilizaciji dejavnik, ki je na krščanstvo začel delovati bolj neposredno in zelo rušilno, to je racionalizem, na katerega Jezus skozi vsebino RŽVB vedno znova opozarja in ga imenuje »kuga naše (moderne) dobe«. Nekaj besed v zvezi s tem: »Velik odpad (od vere) je sad racionalizma. V ateizem vas je zapeljal duh racionalizma in materializma. Racionalizem je spremenil mojo Cerkev v ruševine, v kup kamenja. Spoznaj, da sta racionalizem in modernizem največja sovražnika moje Cerkve, ker oba vodita v ateizem«. Te knjige daje tudi zato, ker »je racionalizem izzval njegovo moč«. In še: »Pustite stari kvas, ker je izgubil svojo moč. Vzemite ta novi kruh slastnega okusa, ki bo pritegnil moja jagnjeta in jih nahranil«.
Stari kvas: star kvas nima več moči (prekvašanja). Novi kruh: to je nedvomno sporočilo knjig RŽVB, in ni težko razbrati, da se njihova vsebina nanaša na vsebino Svetega pisma, zlasti evangelija, in Jezus glede tega pove, da z njim »ni povedal nič novega«. Ne gre torej (glede na Sveto pismo) za neko novo vsebino, iz tega sledi, da gre za novo obliko, za nov način, na katerega je podana ta vsebina. Pri »starem kvasu« gre torej za to: za zastarelo obliko, star način. Iz tega pa sledi tudi, za kaj gre pri »novem kruhu«: za novo obliko, v kateri je podana neka vsebina, ki je sicer brezčasna, aktualna za vse čase in ki ne more zastarati. Novost novega kruha teh sporočil je torej v novi obliki.
Duh racionalizma
Kvas: božja beseda, ki jo vsebuje Sveto pismo. Vendar, ta beseda deluje (in prekvaša družbo), če jo ljudje udejanjajo v praksi, v življenju. To so ljudje pripravljeni, če so vanjo dovolj globoko in močno prepričani, kajti takšno življenje pomeni tudi tveganje, odpoved, žrtve, tudi križe in trpljenje. Jezus v Sporočilu pove, da je kvas (Svetega pisma, a tudi načina, kakor ga oznanja in razlaga Cerkev) izgubil svojo moč (prekvašanja), se pravi, da ljudi ne prepriča več tako močno, da bi toliko spreminjal njihova življenja, da bi oni s tem prekvašali družbo.
Tu se postavlja vprašanje, zakaj se je to zgodilo – zakaj je ta kvas postal »star«, zaradi česar je izgubil svojo moč. Jezus to seveda dobro ve, vendar v knjigah RŽVB tega ne pove naravnost. Pove posredno, ko razlaga lastnosti racionalizma, ki je kuga naše dobe, in ta kuga je med drugim povzročila tudi to: izgubo moči božje besede, v takšnem načinu in obliki kot se podaja. Veliko o tem pove npr. že naslednji stavek: »Velik odpad (od vere) je sad racionalizma«. Če racionalizem povzroča odpad od vere, je jasno, da povzroča tudi njeno ošibljenje, slabljenje. Je pa to tudi logično, da to povzroča, ker je moderna (empirična) znanost njegovo (miselno) orožje, ta znanost pa si zna vse pravilno razlagati brez Boga (vsaj tako si še vedno predstavlja večina ljudi). Lažna modrost je ljudi spremenila v brezbožneže. Ni nujno, da pri vseh povzroči izgubo vere, lahko pa povzroča njeno slabljenje, torej izgubo moči. Tu smo lahko pozorni še na naslednji stavek: »V ateizem vas je zapeljal duh racionalizma«. DUH racionalizma! Tu torej ne gre samo za črko racionalizma, ki zanika Boga, gre tudi za duha racionalizma, torej za tisto, kar to filozofijo prežema, racionalizem pa prežema duh znanosti. Kaj pa označuje »duha (empirične) znanosti«? Najbolj njena spoznavna metoda in njen jezik. S to spoznavno metodo je bila zgrajena podoba sveta, v kateri ni Boga. A še zdaleč ne gre samo za to. Ona razvija nek način mišljenja, po katerem ne gre verjeti v nič, kar s to metodo ni »dokazano«, se pravi z objektivnim opazovanjem in merjenjem v procesu eksperimentiranja. In jezik te znanosti: rezultate, dobljene s to metodo, ona opisuje z enačbami, se pravi z eksaktnim (doslednim, natančnim) matematičnim jezikom, kjer ni možnih več razlag, ampak samo ena »pravilna«.
Že na prvi pogled je lahko jasno in na dlani, da gre med svetom te znanosti in svetom vere za velikanske, prav diametralno nasprotne razlike. Znanost izkustva: sicer gre tudi pri veri lahko za izkustvo, vendar je le-to notranje, subjektivno in ni dokazljivo na »znanstven« način. Znanost je znanost o materiji, pri veri gre za Duha, ki je ne-snov, nekaj bistveno drugačnega. In človek, ki spoznava jezik znanosti, vgrajuje v svoje možgane formule in enačbe, ki so zgrajene iz znakov, z njimi si napolni glavo in se opremi za delo z znaki, medtem ko gre pri veri (krščanstvu) za govorico prispodob, alegorij, simbolov in simboličnih besed, razumevanje le-teh pa zahteva nek povsem drug pristop, človek znaka jih težko razume, če jih sploh lahko, težko jih razume globinsko… .
Glede na to ni težko prepoznati dejavnika, ki je modernemu človeku – človeku znanosti in tehnike, odvzel vero, če ne odvzel pa vsekakor zmanjšal njeno moč. Njen kvas je zanj postal »star«, ker ga dojema kot nekaj »nedokazanega« in neeksaktno opisanega, tudi podanega nesistematično in brez neke strukture, in jezik Svetega pisma ob »visoki terminologiji« moderne znanosti zveni še bolj arhaično in tudi naivno. Mislim, da je ob vsem lahko jasno, kako razni novi njegovi prevodi, kjer je nekaj novih izrazov in posodobljena slovnica, ne morejo postati »novi kvas«. Prepričan sem, da ga zaradi vsega tega slabše dojema, slabše in manj globoko kot srednjeveški človek, tudi zato, ker je tu treba odpirati srce (duha), sodobni človek pa je navajen odpirati predvsem svojo pamet. Jezus zato pove, da racionalizem in modernizem vodita v ateizem. In še: »Znanje vaše dobe se bojuje proti mojemu nauku«.
Novi kruh
»Okušajte novi kruh slastnega okusa, ki bo pritegnil moja jagnjeta in jih nahranil«.
Novi kruh: Jezus s tem misli knjige RŽVB. V čem naj bi bila moč »novega kruha«? Jezus pove, da v njih ni nič, kar bi nasprotovalo Svetemu pismu in da z njimi ni povedal nič novega (kar bi ne bilo že tam), iz tega sledi, da tu ne gre za neko novo vsebino (sporočilo), vendar iz tega nujno sledi še, da je tisto »novo« pri novem kruhu nova oblika, s katero je podana stara (brezčasna) vsebina. Postavlja se vprašanje, katere so glavne poteze (značilnosti) te nove oblike.
Jezus pove, da daje ta novi kruh knjig RŽVB tudi zato, ker je racionalizem izzval njegovo moč. Razumljivo, ravno racionalizem je namreč povzročil, da je stari kvas izgubil svojo moč in njegovo Cerkev spremenil v ruševine – zaradi velikega odpada od vere. Te knjige zato nujno morajo vsebovati neko zdravilo proti kugi racionalizma, nujno prinašajo nekaj močnejšega od racionalizma, zaradi česar bo le-ta na nek način premagan, odpravljen. In ker je moč racionalizma v moderni znanosti, ki je njegovo miselno orožje, sledi, da te knjige prinašajo nekaj večjega in močnejšega od te znanosti. In Jezus res to potrdi: »Nihče ti ne more dati večjega znanja kot Jaz«. In še: »Njihova modrost (znanost) bo propadla, ko se bo srečala z mojo modrostjo«. Zakaj, kako in na kakšen način bo propadla – ta znanost o materiji, če te knjige ne prinašajo neke nove znanosti o materiji, prinašajo nauk (znanje) o Duhu! Vse skupaj kaže na to, da imata Duh in materija marsikaj skupnega. Res: elementarni delci, ki gradijo notranjo strukturo materije, imajo več lastnosti, ki bolj kot na snov spominjajo na Duha!
Vrnimo se k obliki knjig RŽVB, ki je novost in moč tega novega kruha. Novost ni v vsebini, čeprav Jezus pove, da jih daje tudi za boljše razumevanje Razodetja, se pravi Svetega pisma. In naša moderna znanost naj bi propadla ob srečanju s tem. Ker pa ta znanost nastopa in prihaja v imenu izkustva (dokazovanja s tem) in v imenu eksaktnega opisovanja stvari, z enačbami, s formulami, je logično, da s tem prihaja tudi Jezus. In v tem sem odkril bistvo te nove oblike in moč in novost tega »novega kruha«.
Eksaktnost se kaže v eksaktnem opisovanju stvari, v eksaktni rabi simboličnih besed in gradnji stavkov, v skrajni doslednosti in natančnosti, s katerima se pojmi in izrazi medsebojno pojasnjujejo, razlagajo, podpirajo, nadgrajujejo. Tudi zato so gotovo te knjige narekovane (pomembna je vsaka besedica!), medtem ko Sveto pismo ni.
Sodobni človek zahteva to: eksaktnost in izkustvo, opisovanje na ta način, dokazovanje s tem. In te knjige prinašajo tudi to: znanje je podano tako, da je s tem mogoče priti tudi do neposrednega izkustva, ki se seveda ne nanaša na materijo, ampak na Duha. »Instrument« spoznavanja pa je tu človekova duša. Vendar pa se je treba za to izkustvo potruditi, človek mora delati na samem sebi, spremeniti življenje… . In če pridemo do izkustva, lahko ugotovimo, da je tudi pot do njega opisana eksaktno, prav tako pa samo izkustvo.
Da, tudi za odkritje te izredno eksaktne uporabe simboličnih besed tega Sporočila se je treba potruditi, ona se nam postopno razkriva ob analizi pomena besed in stavkov – s pomočjo drugih besed in stavkov v teh besedilih. In če jo bomo odkrili, bomo lahko spoznali, da te besede niso delo človeške inteligence. »To Sporočilo presega človeško modrost«, kot zapiše Jezus, ki je tudi Beseda.