Piše: Bogdan Sajovic
Zdi se, da so nekateri politiki končno spregledali, da zelena agenda uničuje našo civilizacijo. Evropska ljudska stranka (EPP) napoveduje odmik od zelene agende. Evropa potrebuje konservativno revolucijo, če hoče odpraviti norosti progresivne politike. Potrebna je podpora tako v parlamentu kot tudi na ulicah.
Še pomnite Greto? Tistega cvrgla, ki je še pred nedavnim skakal iz vsake paštete in se drl, da bo čez sedem let konec sveta? Ki ga je zelena mafija postavila za obraz zelenega otroškega križarskega pohoda? Zdi se, da je reševanje planeta več ne zanima. Čeprav so jo superambiciozni starši prodajali kot človeški detektor, ki lahko »s prostim očesom vidi izpuste CO2«. Kljub temu, da ni mogla hoditi v šolo, ker je bila tako hudo zaskrbljena zaradi usode planeta. Kljub temu, da so ji bili menda »ukradeni mladost in sanje«? No, njena »ukradena mladost« je bila dobro unovčena. Greta je težka svojih 18 milijonov dolarjev. Deset milijonov je dobila ob polnoletnosti iz dediščine, preostalo pa zaslužila s svojim aktivizmom. Njen honorar za govor znaša 50 tisočakov. In vendar je reševanje planeta očitno več ne zanima, zdaj leta po evropskih prestolnicah in rešuje Palestince.
Čudno? Niti najmanj. Njeni ambiciozni starši, ki so svojega otroka rinili v ospredje, so spoznali, da je zeleni aktivizem ta čas v krizi. Da bi njihov mali zaklad ostal kolikor toliko relevanten, je bilo treba nekoliko spremeniti fokus aktivizma − od planeta na Palestince.
Zeleni aktivizem je dober biznis
Če bi se namreč uresničile Gretine napovedi oziroma napovedi, ki so jih Greti v usta polagali njeni manipulatorji iz zelenega lobija, bi bil planet danes že uničen. Pol bi ga bilo pod vodo, preostanek pa bi scvrli sončni žarki ali nekaj takšnega.
Seveda so bile vse te napovedi lari fari. Nekdanji predsednik ZDA Barack Obama je bil eden od velikih podpornikov »Gretinih« apokaliptičnih napovedi, potem pa si je kupil dvanajst milijonov vredno vilo na morski obali, čeprav naj bi jo po projekcijah, ki jih je tudi sam pomagal širiti, v sedmih letih zalilo morje! To pomeni, da sam ni niti za trenutek verjel v zeleni alarmizem, je pa oportuno v njem sodeloval. Zeleni alarmizem je namreč dober biznis.
Za reševanje planeta nikoli ne manjka denarja. Nešteto okoljevarstvenih organizacij, inštitutov, »aktivistov« pa tudi političnih strank se pase na proračunskih sredstvih, ki si jih seveda nihče ne upa porezati, saj bi se nanj takoj vsul srd medijev, ki tudi sodelujejo v tej šaradi. Alarmizem se namreč dobro prodaja tudi v medijih.
Histerija v službi zelene agende
No, histerija, v katero so vpeli tudi Greto in njene otroške reševalce planeta, je bila le orodje za dolgoročne cilje. Ni šlo samo za običajno zagotavljanje proračunskih sredstev, šlo je za načrt, po katerem bi napolnili parlamente vse od evropske pa do lokalne ravni z globalistični kabali zvestimi »aktivisti«, ki bi na krilih vsesplošne okoljske histerije sprejeli zakonodajo z daljnosežnimi posledicami. In njihov načrt je uspel.
Zaradi histerije, ki so jo zganjali tako pocestni aktivisti kot tudi veliki mediji, kupljeni »strokovnjaki« in vsi drugi v službi globalistične kabale, so se, roko na srce, podelale tudi druge stranke v evropskih parlamentih in vsaj molčale, če ne celo sodelovale pri sprejetju uničujoče zelene agende.
Posledice vidimo sedaj, saj gre, kot rečeno, za zakonodajo, katere namen je uničiti evropsko gospodarstvo. Ta zakonodaja povzroča pravo razdejanje v evropskem energetskem sektorju, prometu, industriji, rudarstvu in kmetijstvu. Še več, ta zakonodaja vsiljuje spremembo kulinarike, življenjskih navad, stanovanjske politike, mobilnosti … Ta zakonodaja dejansko vodi k uničenju evropske civilizacije.
EPP se odmika od zelene agende
Zdi se sicer, da so morda globalisti segli nekoliko predaleč in vsaj del volilnega telesa se je zavedel katastrofe, v katero nas vodi zelena agenda. Na zadnjih nekaj volitvah so zato zelene stranke po Evropi doživele hude poraze. In del političnih strank se je začel odmikati od zelenih norosti.
Pred dnevi je v razpravah v Evropskem parlamentu to storila Evropska ljudska stranka (EPP), ki se je očitno zavedela škodljivosti zelene agende. Romana Tomc je poudarila, da se v okviru razprave o težavah evropske avtomobilske industrije postavlja vprašanje, ali so sedanje politike resnično trajnostne. »Prepoved prodaje motorjev z notranjim izgorevanjem je bila ena od velikih napak bruseljske politike. Žal smo bili tisti, ki smo na to opozarjali, v manjšini in preglasovani,« je dejala Tomčeva.
Romana Tomc pravi, da mora prihodnja Evropska komisija nujno pripraviti nov predlog, ki ne bo zmanjševal konkurenčnosti EU, povzročal zapiranja podjetij in uničeval delovnih mest. »Stvari se spreminjajo, tokrat je politična večina na strani razuma,« je dodala.
Tudi Raul de la Hoz Quintano je opozoril, da »kriza v avtomobilskem sektorju ni več grožnja, temveč absolutna realnost«. Jens Gieseke pa je dejal, da transformacija, ki so jo začeli Zeleni, socialdemokrati in liberalci pred letom in pol, ne deluje: »Prepoved motorjev z notranjim izgorevanjem je od takrat do zdaj pokazala svoje pomanjkljivosti.«
Peter Liese je še bolj poudaril potrebo po spremembi pristopa: »Moramo spremeniti metodo, potrebujemo tehnološko nevtralnost. Moramo odpraviti prepoved motorjev z notranjim izgorevanjem – mogoče je delovati s temi motorji na podnebno nevtralen način.«
Dennis Radtke pa je dodal, da je za razvoj vodilnih trgov za zeleno jeklo pomembno, da se »ne osredotočamo samo na izpuhe, ampak da gledamo na celotno vozilo«.
Potrebna je konservativna revolucija
Ta nova usmeritev EPP je sicer obetavna, vendar še vedno premalo odločna, saj je škoda, ki jo je Evropi do sedaj naredila zelena agenda gromozanska in se seveda zelena zakonodaja, ki je bila sprejeta, še vedno izvaja. Potrebne so radikalne poteze, saj je tudi nevarnost, ki grozi naši celini, našemu načinu življenja, naši civilizaciji, radikalna.
Ali bo imela EPP v današnji sestavi Evropskega parlamenta zadosti moči, da bi to izpeljala? Ali bo imela v koaliciji s socialisti in liberalci zadosti vpliva, da bi to izpeljala? Težko verjetno. Še zlasti če upoštevamo, da so socialisti svoje sodelovanje v Evropski komisiji pogojili z »upoštevanjem temeljih načel programa socialistične stranke«, med katere spada tudi implementacija zelene agende. To seveda pomeni, da Evropska komisija, če se bo torej držala dogovora, ne bo spreminjala do sedaj sprejete zelene zakonodaje. In seveda se je treba zavedati, da so tudi med desnimi parlamentarci ljudje, ki v zeleni agendi sodelujejo in od nje dobro živijo.
Za rešitev torej Evropa potrebuje konservativno revolucijo, in to ne le v parlamentih, pač pa tudi na ulicah evropskih mest. Desnica mora dopovedati podjetnikom in delavcem, kmetom in nameščencem ter predvsem mladim, da vodi zelena agenda našo celino v propad in je s tem ogrožena tudi njihova eksistenca. Šele s široko podporo bo imela desnica tako v nacionalnih parlamentih kot tudi v Evropskem parlamentu zadosti moči, da bo lahko preprečila zeleni mafiji kot tudi drugim frakcijam globalistične kabale uničenje naše celine in naše civilizacije.
