Piše: Gašper Blažič
»Specializirano državno tožilstvo je umaknilo obtožnico zoper odvetnika Mira Senico in tri soobtožene zaradi zlorabe položaja in pranja denarja pri nakupu delnic Delamarisa, zato je bila današnja obravnava preklicana,« so za STA 23. novembra 2021 povedali na celjskem okrožnem sodišču. Ker na istem sodišču sedaj poteka proces v zadevi Trenta, je primerjava z nekaterimi drugimi sodnimi procesi še toliko bolj zanimiva.
Namreč, tožilca v zadevi Trenta sta Boštjan Valenčič (ki ima tudi doktorat iz prava) ter Luka Moljk, namestnik vodje Specializiranega državnega tožilstva, ki je sodelovalo tudi v sojenju Miru Senici in Hildi Tovšak zaradi posestva Bukežijan ter sprege Vegrada in Delamarisa. No, presenetljivo je, da so iz zadeve Trenta naredilo glomazen sodni proces, ki se bo maratonsko vlekel vsaj do konca letošnjega leta, medtem ko iz skopih (!) medijskih poročil o (ne)sojenju Senici praktično ne izvemo niti imena tožilca, ki je vodil postopek. Šele iz nekaterih zapisov se pokaže, da je bil to Stanislav Pintar. Zanimivo, leta 2018 je bil Pintar zaposlen na Specializiranem državnem tožilstvu, čeprav je že ustanovil svoje (mednarodno) podjetje za pravno svetovanje. Zakon o državnem tožilstvu pa jasno določa, da državni tožilec ne sme opravljati funkcij ali dejavnosti, ki so po ustavi ali tem zakonu nezdružljive s funkcijo državnega tožilca.
A vemo tudi to, da je takrat Specializirano državno tožilstvo vodil Harij Furlan, ki je od lanskega decembra predsednik državnotožilskega sveta. Njegov namestnik pa je nekdanji generalni državni tožilec Zvonko Fišer. Sami »naši«, bi se lahko temu cinično reklo.
Miro Senica, afera na dveh nogah
Tako za Mira Senico kot za njegovo partnerko (če je še?) Katarino Kresal, nekdanjo notranjo ministrico in nekdanji predsednico LDS, je veljalo, da sta »afera na dveh nogah«. Vpletena sta bila tudi v razvpito afero Baričevič, ki je imela srhljivo razsežnost, saj je pokazala, da imamo v Sloveniji dve vzporedni pravni državi: eno za navadne državljane, drugo za izbrance iz tranzicijske elite. Že takrat, ko so štirje podivjani bulmastifi napadli in skoraj ubili Stanislava Megliča, se je pokazala, da je bila lastnica teh psov, sedaj pokojna Zora Roter, nezmožna obvladovati že enega samega, kaj šele štiri. Policisti so enega ustrelili na kraju samem, ostale tri pa naj bi uspavali kasneje. Vendar jih niso, pač pa so bili zaradi dobrih zvez z vplivneži vrnjeni novemu lastniku, to pa je bil Saša Baričevič, takratni lastnik klinike Barsos in dober prijatelj Senice. Ko so trije bulmastifi do smrti napadli tudi Baričeviča, je v javnost prišel tudi pravi razlog za napad na Megliča. Psi so bili spolno zlorabljeni, vendar zadeva nikoli ni dobila epiloga, saj je ključni dokaz – posnetki s kamer, ki so nadzorovale območje Baričevičevega domovanja – izginil neznano kam. Podobno kot so izginili posnetki, ki naj bi dokazovali, kdo je leta 2014 umoril direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika.
Ne glede na to pa se je Senica kasneje vendarle znašel na zatožni klopi, vendar zaradi povsem drugih razlogov. Bil je namreč dejanski lastnik obsežnega posestva Bužekijan v Slovenski Istri, čeprav je bil uradni lastnik Edi Bužekijan. No, takšna prikrita lastništva so nam znana tudi iz časa, ko je Boško Šrot preko povezanega lastništva obvladoval Pivovarno Laško, ta pa časopis Delo. Kakorkoli že, tožilstvo je Senico bremenilo kaznivega dejanja pranja denarja in napeljevanja nekdanje direktorice Vegrada Hilde Tovšak k zlorabi položaja, Tovšakova je bila obtožena zlorabe položaja, direktorica Kmetije Bužekijan Blanka Muster pa je bila obtožena pomoči pri zlorabi položaja. Ob tem sta bili tudi tajnica Senice Olga Zaviršek in Musterjeva obtoženi pomoči pri kaznivem dejanju pranja denarja. Pravni zastopnik Senice je bil v tem primeru še en znani odvetnik Stojan Zdolšek, sicer Seničin nekdanji nasprotnik.
Tovšakova krivdo priznala, nato pa …
Za kaj gre? Sedaj že propadli Vegrad je namreč kupil za 13,5 milijona evrov Delamarisovih delnic, 1,35 milijona evrov pa je za svetovanje in posredovanje pri tem poslu plačal družbi Bužekijan. Denar je po ugotovitvah tožilcev končal pri Senici.
No, bolj zanimivo pa je, da je v tem sodnem procesu Tovšakova leta 2017 krivdo – priznala. Nato so se pojavili namigi, da je celjski tožilec Stanislav Pintar to priznanje od psihično labilne Tovšakove – tako navajajo mediji – dobesedno izsilil, kako leto prej pa je Tovšakovi celo stopil v bran. Senica krivde seveda ni priznal. Decembra leta 2018 pa je Tovšakova na predobravnavnem naroku preklicala sporazum o priznanju krivde, Senici pa je sodišče pomagalo odmrzniti premoženje.
Nato pa je sledil ključni trenutek – pričanje ekonomske izvedenke Milene Kosi. Slednja je ugotovila, da je bil 1,3 milijona evrov vreden posel med Vegradom in kmetijo Bužekijan z vidika oškodovane družbe Vegrad ekonomsko upravičen. Glede plačila 1,3 milijona evrov za svetovanje pri nakupu delnic pa je dejala, da je Vegrad takrat naredil investicijski načrt za izvedbo turističnih projektov, ki naj bi mu prinesli 145 milijonov evrov prihodkov. »Leta 2007 je Slovenija uvedla evro. Marsikdo je takrat v tem videl poslovne priložnosti in je poskušal to izkoristiti. Zato menim, da je bil posel med Vegradom in kmetijo Bužekijan ekonomsko upravičen,« je na sojenju 9. novembra 2021 dejala izvedenka.
Ergo: kaznivega dejanja v skladu s to strokovno oceno izvedenke ni bilo. Tožilstvo je obtožnico nemudoma umaknilo, celjsko sodišče pa ustavilo postopek.
Tudi v Imosu je bilo takšno poslovanje normalno
Zgodba je zanimiva predvsem zaradi sojenja v zadevi Trenta, kjer je včeraj na istem, torej celjskem sodišču pričala nekdanja prva Imosova nadzornica Danica Vrtačnik. Kot je pojasnila, je v času, ko je prišlo do nakupa posestva v Trenti, Imos finančno močno cvetel in je bil ta nakup nekaj običajnega. Denarja je bilo v tistem času dovolj, zato se v ta primer niso poglabljali. Kot je še dejala, ta posel ni kriv za kasnejše finančne težave Imosa. Nakup nepremičnine v vrednosti 150 tisoč evrov, kolikor je stalo posestvo v Trenti, je bil po njeno bolj obroben posel, saj je imelo podjetje takrat nepremičnine v skupni vrednosti 25 milijonov evrov, direktor pa za manjše posle ni potreboval pooblastila nadzornega sveta. Povedano drugače, šlo je za dokaj bagatelni posel, ki je bil takrat podobno ekonomsko upravičen kot posel v zadevi Bužekijan, če smemo verjeti izvedenki Mileni Kosi.
Toda očitno imata tako Specializirano državno tožilstvo kot tudi celjsko okrožno sodišče drugačne načrte, to pa pomeni, zaslišati predvsem sodne cenilce, ki so Janševo nekdanje posestvo ocenili 20 tisoč evrov ali še manj. Toliko je namreč posestvo ocenila včeraj zaslišana sedaj že nekdanja cenilka Nikolaja Kogovšek Gilčvert, medtem ko je cenilka Breda Zorko, ki naj bi nastopila na sodišču v prihodnje, posestvo ocenila na zgolj dobrih 17 tisoč evrov – seveda preden so Imosovo posestvo dali na dražbo. Zorkova je ob tem hitela pojasnjevati, »da je zemljišče težko dostopno, zaradi česar je težavna tudi komunalna oskrba, poleg tega zemljišče leži na območju Triglavskega narodnega parka, v katerem so gradbeni posegi omejeni, a je to kljub temu pogojno stavbno zemljišče. Ter da do zemljišča vodi samo nekakšna brv«.
S podobno vsoto so omenjeno posestvo ocenili tudi nekateri drugi cenilci, za katere se je izkazalo, da so politično okuženi. To pa so Andrej Kocuvan (sedaj že predsednik združenja sodnih cenilcev gradbene stroke ter funkcionar SD v Mariboru), Bojan Grum (sodni cenilec gradbene stroke), Andrej Udovč (agrarni ekonomist) in Andrej Avsenek (sodni cenilec za gozdarstvo). Cenitev so opravili tako, da so vrednotenje parcele razbili na gradbeništvo, kmetijstvo in gozdarstvo. Ob tem se je še izkazalo, da eden od izvedencev po izobrazbi sploh ni gradbenik, ampak inženir geodezije in komunale, drugi, ki je podpisal izvedensko mnenje, pa si ocenjevanega posestva sploh ni ogledal.
Od 17 tisoč do 130 tisoč evrov za isto posestvo?
Seveda so takšne cenitve voda na mlin režiserjem sodnega postopka, v katerem skušajo dokazati, da se je Janez Janša v pravnem poslu okoristil za več kot sto tisoč evrov, ker naj bi »ničvredno« posestvo prodal menda najmanj petkrat višjo vrednost, pri čemer mu je šlo kakor na roko dejstvo, da je bil ravno v tistem času predsednik vlade. Toda obstajajo tudi cenitve, ki so pokazale bistveno drugačno stanje. Sodišče je namreč za cenitev najelo tudi Franca Nahtigala, magistra ekonomije in inženirja gradbeništva. Iz omenjene cenitve je razvidno, da je bila tržna vrednost teh nepremičnin v letu 2005 vsaj 110 tisoč evrov. Nadalje, navaja portal Politikis, je iz Nahtigalovega poročila razvidno, da zemljišče komunalno res ni opremljeno, iz evidenc pa je razvidno, da se posamezni komunalni vodi nahajajo v neposredni bližini, v oddaljenosti okrog 50 metrov, kjer je na primer tudi elektrika.
Na zemljišči stojita dve stavbi, in sicer en dotrajan in delno porušen stanovanjski objekt s hišno številko ter stavba – delno porušen nestanovanjski objekt – gospodarsko poslopje. Po oceni cenilca je dotrajanost objektov posledica nerednega vzdrževanja. Pri tem cenilec navaja, da je skoraj deset let brez nujnih vzdrževalnih del za nepremičnino razmeroma dolga doba, gradbeno stanje pa se v tem času lahko bistveno poslabša. Oba objekta sta bila po javno dostopnih podatkih zgrajena okoli leta 1900. Nadalje sodni cenilec v poročilu navaja, da se je svoji oceni opiral na izsledke več sklenjenih poslov v obdobju do 2014 na območju Trente, pa tudi namero družbo IMOS iz leta 2006, s katerim so v okviru obstoječih objektov nameravali pozidati objekte s površino 165 kvadratnih metrov. Dodal je še, da iz javno dostopnih evidenc izhaja, da je osnovna namenska raba dela obravnavanih zemljišč območje kmetijskih zemljišč, dela območje gozdov in dela območje stavbnih zemljišč. Po navedbi Geodetske uprave RS je stavbnega zemljišča v izmeri 218 kvadratnih metrov.
Sodno zapriseženi izvedenec Nahtigal si je nepremičnine, v zvezi s katerimi mu je bilo odrejeno sodno izvedenstvo, tudi ogledal. Nato pa na podlagi natančno opisanih postopkov tudi izračunal njihovo vrednost. Iz poročila je razvidno: »Skupna ocenjena tržna vrednost nepremičnine v obdobju 2005 do 2006 je 109.644,97 evra.« Zaokrožena ocena pa je 110.000 evrov.
Na dražbi posest prodana za sedemkratno vsoto cenitve Brede Zorko
No, cenilec Anton Kožar je posestvo ocenil celo na skoraj 140 tisoč evrov, posestvo pa je bilo nato iz Imosove stečajne mase prodano za (skoraj) 130 tisoč evrov. Čeprav je bilo bojda že v slabšem stanju kot leta 2005, ko je Janša posestvo prodal. Je torej stečajni upravitelj Imosa goljufal, ker je kupcu prodal posestvo, ki ga je Zorkova ocenila za dobrih 17 tisoč evrov, za kar sedemkrat višjo vsoto?
S tem se samo še krepi že tako velik dvom v glomazen sodni postopek v primeru Trenta, kjer sodnica tako rekoč nastopa kot tožilka (ali, kot imajo navado reči v krajih južno od nas: »Kadija tuži, kadija sudi«), medtem ko se s korupcijo, ki dobesedno kriči iz obnov in nakupov sodnih zgradb, praktično ne ukvarja nihče več. Kar pomeni, da ima zadeva Trenta dvojno vlogo: poleg ponovnega poskusa odstranitve vodje opozicijske stranke iz politike se skuša ustvariti vtis Potemkinovih vasi za prikrivanje resničnih koruptivnih poslov. In če slučajno pride kaj na sodišče, bodo botri poskrbeli, da bodo – po zgledu Senice – obtožnice umaknjene.
