Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Kulturna cenzura v prvem desetletju po koncu 2. svetovne vojne (1945), morilska, kot vse druge takratne cenzure
Slovenska cenzura v prvem desetletju po drugi svetovni vojni (1945-1955), deloma pa tudi vse do sedanjega časa, je bila skoraj izključno udbovske – skrajno totalitarne – komunistične narave. Zanjo je bilo še najbolj značilno, da je delovala na poseben, nekako ljudomili, slovensko zahrbtni način. Na koncu pa je bil udbovski učinek skoraj vsake kulturne cenzurne akcije enak, ali pa še hujši (zaradi dolgotrajnega mučenja), kot je bil učinek katere od najbolj odmevnih udbovskih likvidacij – “pravih” – političnih nasprotnikov partije, s takojšnjim strelom v glavo.
Tako imenovanega sovražnega govora v Sloveniji takrat, prvo desetletje po drugi svetovni vojni, skoraj ni bilo. Saj bi vsakogar, ki bi javno nasprotoval oblasti, ali pa – morda pijan – na dolgo in široko preklinjal Tita, takoj zaprli, ali pa še kaj hujšega, že prej. preden bi končal kako svojo protikomunistično, malo daljšo, kletvico, ali pa zmerjanje in psovanje. Prvo desetletje po drugi svetovni vojni sta bila nadzorovana telefon in telegraf, nadzorovano je bilo praktično vse, ves tisk in vse radijske postaje. Vse, prav vse, kjer se je pojavljal kakršenkoli javni ali uradni govor, ker je bilo vse prepredeno s prisluškovalni napravami in z ušesi udbovcev, tudi v zasebnih prostorih jih ni bilo malo.
Takšna je bila pač takrat, v prvem desetletju Titove Jugoslavije, svoboda govora v Sloveniji, podobna vsem drugim načinom udbovsko komunističnega zatiranja državljanov v osvobojeni in socialistični Jugoslaviji, prav kmalu tudi ponosni vodilni deželi držav tretjega sveta ali neuvrščenih. Menda zato, da bi jugoslovanski narodi preživeli in ohranili socializem, najboljšo družbeno ureditev vseh časov – tudi na vsem svetu. Da bi ohranili in čim bolj razvili ta Titov totalitarni socializem, ki naj bi nekoč prešel v čisti totalitarni komunizem, je v Jugoslaviji vladal teror. Tako je bilo tudi v Sloveniji, ki je za svojo komunistično prihodnost – v boju proti okupatorju, njegovemu fašizmu in nacizmu, še bolj pa proti slovenskim izdajalcem (skoraj polovici katoliških Slovencev) žrtvovala veliko, veliko slovenske krvi, kot se je pač spodobilo Stalinovim in Titovim borcem za totalitarno komunistično svobodo – proti enako totalitarnemu okupatorju, predvsem Hitlerjevemu in Mussolinijevemu. Takšno prepričanje so Titovi komunisti državljanom skoraj vsak dan preko vseh medijev, zlasti v časopisih in radiu, nasilno vcepljali v glavo. Vsakršno drugačno mnenje ali prepričanje pa je bilo obsojeno kot čista domobranska izdaja jugoslovanskega – Titovega – totalitarnega socializma.
Udbovsko komunistična cenzura je bila takrat v slovenskih v medijih tako močna, da razen vonja po cenzuri v resnici ni bilo v njih prav ničesar bistveno pomembnejšega. Kar puhtela je cenzura, kot para nad vročim železniškimi tiri po nenadni poletni plohi, iz vseh prvih strani različnih časnikov. Kajti cenzura ni bila nič drugega kot strašno, prav ogabno smrdljivo partijsko LAGANjE, prav kričeče dejstvo, da so neke skrivnostne osebe (udbovci), ki so se podpisovale z različnimi izmišljenimi imeni, skrbno pregledovale vse prispevke v medijih, v pisemskih pošiljkah in vse, kar so se pogovarjali (včasih tudi preklinjali in psovali!) v javnih in zasebnih prostorih, še zlasti kakorkoli “sumljivi” posamezniki. In gorje vsem tistim avtorjem ali osebam, tudi v domačem okolju, ki so v svojih pisnih ali ustnih izjavah kakorkoli zavračali komunizem – ali pa vse tisto, kar je bilo v prvem desetletju po drugi svetovni vojni zanj najbolj značilno.
To pa v resnici pomeni, da je cenzura po vojni v Sloveniji obvladovala skoraj celotno prebivalstvo. Najhuje pa je bilo ustvarjalcem na področju znanosti in kulture, kjer je udba delovala pretežno v slogu najstarejše, seveda sovjetske, tajne policije (kljub Titovemu razhodu s Stalinom), ker sta bili po mnenju marksistov ti dve področji nadgradnja celotne družbe, zato bi lahko, še bolj kot karkoli drugega, ogrozili vso ideološko moč jugoslovanskega totalitarnega socializma ali komunizma.
Najvišje v slovenski partiji je na področju te nadgradnje – in zlasti njene obrambe pred razvrednotenjem pridobitev komunizma – delovala tudi tovarišica Lidija Šentjurc, vsaj v prvem desetletju po koncu vojne (1945). Kako je potekalo njeno tovrstno partijsko delo, je najbolj razvidno iz zgodovine enega njenih najbolj uspelih kulturnih cenzorskih “projektov” (kot bi zdaj rekli borci proti sovražnemu govoru v EU), namreč njenega reševanja totalitarno partijskega problema, ki je bil povezan s povojno knjižni objavo poezije dr. Antona Vodnika, poezije največjega slovenskega poznega simbolista, najpomembnejšega katoliškega pesnika v 20. stoletju, prisotnega tudi v vrhu evropske pozno simbolistične poezije, zlasti tiste, ki se je zgledovala pri poeziji R. M. Rilkeja, že v dvajsetih zelo odmevni tudi v slovenski poeziji. To se je zgodilo zlasti po zaslugi slovenske germanistike, Vodnikove soproge Dore Vodik, tudi odločne krščanske feministke, sopotnice in vnete podpornice komunistke Angele Vode.
