Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Marku (Mr 9,2-10): Tisti čas je vzel Jezus Petra, Jakoba in Janeza in jih peljal posebej na visoko goro; tam se je pred njimi spremenil: njegova oblačila so se zasvetila silno bela, tako ne zna beliti noben belivec na zemlji. Prikazala sta se jim Elija in Mojzes in sta govorila z Jezusom. Oglasil pa se je Peter in rekel Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj; naredimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj bi rekel, ker so bili zelo zbegani.
Naredil se je oblak, ki jih je obdal, in prišel je glas iz oblaka: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Takoj so se ozrli, pa niso pri sebi videli nikogar razen Jezusa samega. Ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal, naj nikomur ne pravijo, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. To naročilo so zase ohranili ter so se vpraševali med seboj, kaj bi to bilo: vstati od mrtvih.
Jezusovo spremenjenje na gori je dogodek, ki se ga v liturgičnem letu poleg današnjega dne spominjamo še posebej v postnem času. Ker je pomembno za razumevanje tega, kar je sledilo: trpljenje, križ, smrt, vstajenje. Vse skupaj pa tvori “eksodus”. V poročilih ostalih dveh evangelistov najdemo namreč zaznamek, da se je Jezus z Mojzesom in Elijo pogovarjal o izhodu, eksodusu. Uporabljen je isti izraz kot pri prehodu Izraelcev čez Rdeče morje. Drugi takšen izraz, ki ponazarja velikonočni dogodek, je “mimohod” – starohebrejsko “pesah”, aramejsko “pasha”. Jezus je tisti, ki prihaja mimo in vodi iz suženjstva, pokaže izhod iz smrtne sence.
A pojdimo h konkretnemu odlomku. Gora je velikokrat kraj posebne bližine z Bogom. Mojzes je postavo prejel na gori Sinaj. Elija je bil zaznamovan celo z dvema gorama: bival je v votlini v gori Horeb, na gori Karmel pa je kralju pokazal, kdo je pravi Bog. In prav ta prvaka Stare zaveze se bosta prikazala ob Jezusu. Pot k eksodusu, izhodu iz suženjstva, pa vodi naprej do naslednjih dveh vzpetin: Oljska gora, ki predstavlja Jezusov vstop v potop v krst trpljenja in smrti, ter Golgota, ki je vrhunec tega krsta, s katerim mora biti Jezus krščen (in v zvezi s tem je Zebedejeva sinova izzval z vprašanjem, ali moreta biti tudi onadva krščena s takim krstom, a nista razumela vprašanja, čeprav sta odločno odgovorila, da moreta). Izhod pa je dokončan v bližini Golgote, v vrtu dekaprota Jožefa iz Arimateje, kjer je bil pripravljen grob, v katerega ni bil še nihče položen.
Jezus najprej vzame s seboj le tri od dvanajsterih apostolov: Simona Petra, ki je bil postavljen za prvaka med apostoli, ter oba Zebedejeva sinova, torej Jakoba (starejšega) in mladega Janeza, evangelista. To stori samo še v dveh primerih: pri obuditvi Jairove hčere (izhod iz smrti!) ter agonije v vrtu Getsemani (Jezusov vstop v smrtno senco, da bi izpeljal iz sužnosti mnoge). Ne gre za to, da bi ostalim apostolom Jezus prikrival to, kar se je zgodilo na gori. Želel pa je, da od dvanajsterih ta dogodek vidijo tri priče, ki pa jim zapove molčečnost o tem vse do časa, ko je vstal od mrtvih. Kar ima svoj velik pomen. Šele v luči vstajenja je namreč mogoče razumeti nenavaden dogodek na gori Tabor. Tu se je Jezus razumel kot poveličani, belina njegovih oblačil pa je znamenje nadnaravnosti. In šele Jezusova smrt bo prinesla njegov vstop v poveličanje.
