Piše: C. R.
Polletna zdravniška stavka, ki formalno še vedno traja, je razgalila vso bedo in trhlost javnega zdravstvenega sistema, ki se pri življenju ohranja zgolj zaradi predanosti in požrtvovalnosti zdravništva in ostalega medicinskega osebja. Po tem, ko se je vlada zavedala, da bo zaradi stavke in odpoklica soglasij za prekomerno nadurno delo javni zdravstveni sistem doživel kolaps, je z grobim posegom v pravico do stavke zdravnikov le podaljšala agonijo razpadajočega sistema, namesto, da bi zanj iskala dolgoročne rešitve. Državljanke in državljane zdaj prepričuje, da je v javnem zdravstvu vse v najlepšem redu. Žal ni in na dolgi rok se nam bosta ne iskanje sistemskih rešitev ter prikrivanje realnega stanja vsem skupaj zelo maščevala. Edini poraženci bodo javni zdravstveni sistem in z njim pacienti.
Zdravnice in zdravniki, ne vodstvo Fides, so se za stavko odločili zato, da bi opozorili na nesprejemljivo ravnanje vlade, ki je ignorirala podpisane in v uradnem listu objavljene sporazume, s katerimi je bila začrtana pot za postopno reševanje našega javnega zdravstva. Stavke si zdravnice in zdravniki ne želijo, a jo kljub vsem oviram nadaljujejo, saj upravičeno pričakujejo, da se bodo v okviru pogajanj našle rešitve, ki bodo zagotovile dolgoročen obstoj in dostopnost javnega zdravstvenega sistema. Le zdravnice in zdravniki so tisti, ki bodo na podlagi dogovorjenega na pogajanjih odločali o usodi stavke, vodstvo Fides tega mandata nima.
Od vsega začetka poudarjamo, da stavka zdravnic in zdravnikov poteka tako, da delajo! Posebnost, ki je razviti svet Evropske unije ne pozna. Drugod zdravniki med stavko ne delajo, stavkajo tako, da so doma ali na ulici. Seveda se zato stavke tudi hitro končajo, ker se vlade zavedajo svoje odgovornosti do državljanov. Slovenska vlada zadnje pol leta ne išče rešitev, ampak se ves čas ukvarja z iskanjem načinov, kako bi zdravništvo utišala in stavko zatrla. Ob tem pozablja tudi na prioritete in obljube, ki jih je v zvezi z zdravstvom dala v začetku mandata. V pravico zdravnikov do stavke je posegla kmalu po njenem začetku z odlokom in nato še z zakonom. Sprejeti zakon praktično popolnoma onemogoča stavko zdravnikom, saj v minimumu delovnega procesa določa praktično vse možne zdravstvene storitve in administrativne naloge. Za razliko od vlade zdravniki spoštujejo sprejete predpise, tudi takrat ko se z njimi globoko ne strinjajo. Izvajanje stavke, ki jim jo sicer omogoča ustava, je po sprejemu odloka in nato zakona praktično nemogoče.
Vsi poskusi vlade v zadnje pol leta kažejo, da je njen cilj zgolj prikrivanje dejanskega stanja, zavajanje in metanje peska v oči državljanom in zdravništvu. Čeprav so potrebne rešitve znane in ukrepanje nujno, ostaja vlada za te pozive neodzivna. Z interventnimi zakoni in podobnimi ukrepi le potrjuje, da dejanskih težav ne zna ali nima namena reševati. Takšen odnos in ravnanje ne sodita v demokratične sisteme in Evropsko unijo, zdravništvo žalostita ter silita v aktivnosti za zaščito interesov preko sodnih postopkov, v okviru katerih bo tudi zahteva za presojo ustavnosti spremenjenih določb Zakona o zdravniški službi, ki prekomerno in nesorazmerno omejujejo zdravnikom pravico do stavke.
Pred dobrima dvema mesecema sta se sindikat Fides in vladna pogajalska skupina dogovorila, da vsebine pogajanj javno ne bosta komentirala. Z namenom, da se vse moči usmerijo v iskanje rešitev za dosego dogovora in zaključek stavke. Fides ima pri tem ves čas iskrene namene, žal pa v iskrene namene vlade kljub prizadevanjem imenovanih članov vladne pogajalske skupine vedno bolj dvomimo. Očitno je moči bolj vredno usmerjati v javno diskreditacijo zdravniškega sindikata, namesto v iskanje rešitev. To nas žalosti, saj si takšnega nivoja slovensko javno zdravstvo ne zasluži – če do dogovora med sindikatom Fides in vlado ne bo prišlo, bodo edini poraženci žal javni zdravstveni sistem in z njim pacienti.
