Piše: Franc Bešter
Moderno dobo sta ustvarili moderni znanost in tehnika. Ta doba pa se bliža svojemu koncu, ona je pravzaprav mrtva, ker se nadaljnji razvoj znanosti in tehnike zaustavlja, obenem pa »napredek«, temelječ na tem, iz znanih razlogov, tudi ne bo šel nekam v neskončnost, ne samo to, negativni učinki znanosti in tehnike povzročajo duhovno in moralno propadanje družbe in vedno hujšo krizo okolja, vse skupaj povzroča kriznost na vseh področjih življenja, razpadanje podsistemov civilizacije, številna vojna žarišča po svetu in migracije.
Konec te (tehnične) civilizacije, ki se je razširila na ves svet, lahko pomeni tudi konec sveta, ker je ona izumila tudi zelo uničujoča orožja. Po drugi strani pa se tihi zaton sveta (zaradi učinkov tehnike na naravo) permanentno dogaja (npr. izumiranje vrst). Pred seboj vidim samo dve možnosti: ali uničenje sveta ali čim hitrejši prehod v neko novo obliko civilizacije. Tu pa se postavlja vprašanje, na kakšni filozofiji in kakšnih znanjih naj bi jo začeli graditi. In mislim, da se tudi tu moramo učiti tudi iz zgodovine.
Srednji vek in modernost
Srednji vek: čas vere. Srednjeveški evropski človek je svojo kulturo gradil na krščanski veri, se pravi resnice in znanja je črpal iz Svetega pisma, tudi resnice o sebi in svetu, kjer pa si je stvari mnogokrat razlagal preveč dobesedno, npr. resnico o nastanku sveta (v sedmih dneh) ali o položaju Zemlje (sveta) v vesolju (geocentrična predstava), Cerkev je imela velikanski vpliv na vse življenje ljudi, veri je podrejena celo politika, nihče si ne upa ugovarjati papeški avtoriteti, celo kralji Evrope ne, in filozofija je dekla teologije. Svet je poln Boga, njegove navzočnosti, je poln skrivnosti in čudežev, v njem se pojavljajo angeli in vragi.
Vendar, življenje je dinamično in vsaka civilizacija ima svoj notranji razvoj, ki ga, vsaj dolgoročno, ni mogoče zaustaviti. Koncem 14. stol. se evropski človek, tudi zaradi velike kuge, začne oddaljevati od Cerkve, se obračati k grški filozofiji (prodor razuma) in k zunanjemu (perspektiva). Človek noče več le nekaj slepo verjeti, hoče razum(eti), ni zato slučaj pojav Leonarda in Galileja v 16. stol., slikarski geniji renesanse začnejo odpirati pogled v tretjo dimenzijo.
Se pravi, v civilizaciji se z renesanso pojavi nekaj, kar globinsko nasprotuje, z nekimi znanji, vizijo sveta in človeka (telesnost) in novim odnosom do življenja (uživaj!) srednjeveški zgodovinski paradigmi, utemeljeni na krščanstvu. Protireformacija in barok sta za nekaj časa te nove težnje precej zavrla, a novoveških trendov nič več ni moglo zaustaviti. 18. stol. – stoletje luči: z razsvetljenstvom, z vzponom racionalizma, se z modernimi znanostmi pojavi neka resna alternativa veri in Cerkvi v tej civilizaciji. Lastnost teh (racionalističnih) znanj pa je, da povzročajo rušenje verske spoznavne stavbe v človeku, in tu še zdaleč ne gre samo za neko novo podobo sveta in človeka (sem je vključena tudi nova predstava o nastanku sveta in življenja, živih bitij – vse brez Boga), gre tudi za razvoj nekega načina mišljenja, ki je zelo oddaljen od miselnega sveta krščanstva (spoznavna metoda z dvomom in dokazovanjem z merjenji, eksperimenti), gre torej za pojav novega »eksaktnega« jezika, kjer so odločilne številke, količine, jezik znakov.
Se pravi, v kulturi se je pojavila racionalistična spoznavna struktura, ki se bojuje proti verski spoznavni stavbi, ki nanjo deluje rušilno, to je usodno zlasti zato, ker se v ljudi vgrajuje masovno: ta civilizacija je postavila tudi šolski sistem, kjer se to dogaja. Posledica je masovni pojav ateizma (brezboštva) v njej, posledica je seveda spremenjen način življenja ljudi v njej, ki ne delujejo več po načelih (principih) vere, se pravi, se ne držijo več desetih zapovedi (vkolikor jih sploh še poznajo!?) in drugih zahtev, predpisov, postav, navodil, kar vse naroča Sveto pismo. Vendar, iz Svetega pisma sledi, kakšne so, vsaj dolgoročno, lahko posledice za narode (države), ki v svojem odpadu začnejo slediti raznim drugim potem, ki npr. zaidejo v nemoralnosti in malikovanje. Da, zaradi znanosti in tehnike je človek te kulture zašel tudi v masovno malikovanje, ki je v čaščenju (oboževanju) del lastnih rok, izdelki človeške pameti in rok so namreč vsi »veličastni« dosežki moderne tehnike – oni so pravzaprav našo dobo ustvarili, in mnogim so res postali malik (tak odnos smo npr. zavzeli do avtomobila). In zašli smo tudi v malikovanje Denarja, kar je spet povzročila tehnika. Zakaj?
Tehnika je omogočila, da firme »generirajo močan finančni tok«, zaradi tehnike se za denar dobi mnogo več stvari kot nekoč, in denar je potreben za nadaljnji razvoj tehnike, kar omogoča zmagovanje na trgu – v boju s konkurenco. Tehnika je torej potencirala pomen in vlogo denarja v tej kulturi. Denar kot menjalno sredstvo so sicer uporabljali že prej, v antiki, a šele moderna doba je iznašla banke, ki so finančni posredniki, in ni slučaj, da so trgovski megacentri in banke postali nekakšni templji moderne dobe, kjer se vrši služenje Denarju, se pravi malikovanje Denarja.
V zvezi z vsem tem bom navedel nekaj stavkov iz tretje Mojzesove knjige.
Blagoslovi in prekletstva
»Če boste hodili po mojih zakonih in se držali mojih zapovedi in jih izpolnjevali, vam bom dajal deževje ob svojem času in zemlja bo dajala svoj obrod in drevje na polju bo dajalo svoj sad. Mlatev vam bo segala do trgatve in trgatev bo segala do setve. Jedli boste svoj kruh do sitega in v svoji deželi boste varno prebivali. Dal bom mir v deželi, da boste lahko počivali, in ne bo nikogar, ki bi vas strašil, meč ne pride v vašo deželo. Podili boste sovražnike in padali bodo pred vami pod mečem. Jedli boste dolgo hranjene stare pridelke in morali boste odstraniti stare pridelke, da boste imeli prostor za nove.
Če pa ne boste poslušali in ne izpolnjevali vseh mojih zapovedi, če boste zaničevali moje zakone in se bodo moji odloki gabili vaši duši, tako, da ne boste izpolnjevali vseh mojih zapovedi in boste kršili mojo zavezo, bom tudi jaz vam storil tole: poslal bom nad vas strah, sušico in vročico, ki izžigajo oči in izmozgavajo življenje. Zaman boste sejali seme: vaši sovražniki ga bodo pojedli. Obrnil bom svoje obličje proti vam, da vas bodo vaši sovražniki premagali. Tisti, ki vas sovražijo, vas bodo teptali in bežali boste, ne da bi vas kdo podil.
Če me potem še ne boste poslušali, vas bom sedemkrat huje kaznoval za vaše grehe. Zlomil bom vašo prevzetno silo in storil, da bo vaše nebo kakor železo in vaša zemlja kakor bron. Zaman boste trošili svojo moč: zemlja vam ne bo rodila in drevje v deželi ne bo dajalo sadu.
Če se mi boste še postavljali po robu in me ne boste hoteli poslušati, bom sedemkrat pomnožil udarce po vas, kakor zaslužijo vaši grehi. Tudi jaz se vam bom postavil po robu, nad vas bom poslal meč, ki se bo maščeval za zavezo. In če se boste zatekli v svoja mesta, bom poslal med vas kugo in izročeni boste sovražniku v roke, jedli boste, pa se ne boste nasitili. Tudi jaz se bom v srdu postavil proti vam, pokončal bom vaše višine, podrl vaše kadilne oltarje in vaša trupla bom pometal na trupla vaših malikov, gabili se mi boste. Vaša mesta bom spremenil v razvaline, opustošil bom vaša svetišča in vašo deželo, da bodo vaši sovražniki, ki se bodo v njej naselili, zgroženi nad njo. Vas pa bom razkropil med narode in za vami vihtel meč.«
Resnice za po-moderno
Glede na to, da živimo v poslednjih časih moderne dobe in da bo treba izpeljati prehod v novo, zrelejšo, po-moderno, se postavlja vprašanje, na kakšni filozofiji in kakšnih znanjih s tem začeti. Predvsem bo treba preseči (nad-graditi) enostransko podobo sveta in človeka, v katero so nas vkalupile empirične znanosti, iz odlomka Stare zaveze, ki sem ga navedel, je namreč razvidno, da je ta enostranost lahko za ljudi celo nevarna, vodi namreč v ateizem, ta pa v način življenja, ki prikliče nadnje božjo jezo, njegove kazni, se pravi prekletstva: »Kugo, lakoto in vojsko«.
Iz navedenega odlomka je razvidno marsikaj, npr. to, da materialna narava ne deluje neodvisno in ne samo po spletu (medsebojnem učinkovanju) fizičnih sil in materialnih energij, da je podrejena nad-naravi (Bogu), On pa lahko to dogajanje usmerja tako, da je za ljudi ugodno (to so blagoslovi) ali neugodno (prekletstva), in da so le-ti odvisni od načina življenja in delovanja ljudi, delovanje v skladu z zahtevami (voljo, zapovedmi) Boga kliče blagoslove, nasprotno delovanje pa prekletstva. Moralnost ali nemoralnost vpliva na dogajanje v neživi in živi naravi ter človeški družbi! Zakaj, kako, na kakšen način? Odgovora ne morejo dati moderne empirične vede, ki zanikajo vse metafizično, odgovor bom piskal s pomočjo razodetih resnic iz knjig RŽVB (ki ne nasprotujejo Svetemu pismu). Tam pa med drugim piše: »Nesreče ne prihajajo od Boga. Zemlja sama sebe kaznuje v svojem odpadu. Sedanje nesreče na Zemlji so sadovi vašega odpada. Vse, kar prihaja z Zemlje, se vrača nazaj na Zemljo. Zlo privlači zlo.«.
Se pravi, grešnost (nemoralnost) sveta je tisto, kar povzroča nesreče na Zemlji. Pri vseh nesrečah pa gre za neko (za človeka neugodno) dogajanje v svetu. Dogajanje: zato mislim, da je tu treba izhajati iz naslednjega stavka iz knjige RŽVB: »Vse se dogaja po moji volji«. Po volji Boga: po njegovih načrtih in njegovem delovanju. Bog torej na nek način deluje na svet, in naslednji stavek razkrije, na kakšen način: »Moj Duh resnično napolnjuje ves svet!« Bog deluje na svet po Duhu, svojem Prstu, in Duh je »živ in delujoč«. Lahko zaključimo, da je Duh tisti dejavnik, ki daje smer dogajanju sveta. Materialna energija je »motor«, Duh je »volan«. Iz razodetih resnic pa sledi tudi, da »Duh vse vidi, vse sliši in vse začuti«. Iz tega pa sledi, zakaj moralnost (ne-moralnost) ljudi vpliva na dogajanje sveta: Duh vse to pozna in se na vse odziva. In usmerja dogajanje tako, da je za človeka ugodno ali neugodno, se pravi pošilja blagoslove ali prekletstva.
Za dogajanje sveta torej ni odgovorna samo materialna energija, ampak tudi Duh kot živa sila, delujoča v srcu materije. Sicer nežna sila, a delujoča neprekinjeno in v vsaki točki sveta: božji Prst se dotika vsakega elementarnega delca!
Zaključimo lahko z naslednjim: lastnost znanja (načina mišljenja, življenja…), na čemer je človek Zahoda začel graditi svojo civilizacijo v novem veku, je tudi, da je temu človeku postopno odvzelo tisto, kar je izgrajevalo srednji vek, ki nikakor ni bil samo »mračen«, gradil je na neki modrosti in nekih resnicah, medtem ko je nas modrost zapustila in jo je nadomestila norost. Postali smo tudi zelo enostransko izobraženi in izvežbani, predvsem v smeri (tehno)znanosti in tehnike. Naloga, ki nas čaka: preseči to enostranost. Človek bi se moral opremiti tudi z znanjem za spoznavanje resnice o dogajanju sveta in za pravilno odločanje pri delovanju na tem odru sveta.