2.6 C
Ljubljana
četrtek, 19 decembra, 2024

Samostojna Slovenija po 33 letih le še beograjski pašaluk?

Piše: Gašper Blažič

Z letošnjim dnevom državnosti je Slovenija vstopila v »Kristusova leta«. Lahko bi rekli, da s precejšnjo mero grenkobe. Ko sem 13. junija letos v središču Ljubljane opazoval zgradbe državnih ustanov, sem se na lastne oči prepričal, koliko smo v resnici »suverena država slovenskega naroda«. Na nekaterih visijo palestinske zastave, drugje pa mavrične. To v resnici pomeni, da so ozemlje osvojili borci za LGBTQ+, prebujenska agenda torej, medtem ko premier Golob zbira padala za odmetavanje pomoči v enklavo, kjer vladajo zakoni drakonskega islamizma. Iz predvolilne kampanje pred evropskimi volitvami, ki so tudi Sloveniji dale vsaj malo upanja za premik k normalnosti, smo se tako zbudili v kruti »golobistični« vsakdanjik, zaradi katerega se lahko oče slovenske državnosti Jože Pučnik obrača v grobu. V vsakdanjik, ko že nekaj mesecev stavkajo zdravniki in uradniki, ne da bi jim sploh kdo prisluhnil.

Pred kratkim sem na omrežju X po naključju našel kopijo glasila jeseniške železarne »Železar« z dne 8. junija 1989, kar je natanko mesec dni po razglasitvi Majniške deklaracije, ki je terjala »suvereno državo slovenskega naroda«. Prva stran tega glasila je bila namenjena obisku predsednika CK ZKJ Milana Kučana pri vodstvu železarne, pri čemer je bil narejen povzetek Kučanovega govora. V oči mi je padel naslednji stavek: »Odpovedati se Jugoslaviji pomeni odpovedati se lastni državi.« Kot da je Jugoslavija za Slovence edina mogoča opcija, edina mogoča država! No, rekli boste, da je to nekaj, kar že vsi vemo, tisto o Kučanovi »intimni opciji« namreč. A zadeve so bolj kompleksne. V času vojne za Slovenije je v eni od večernih televizijskih oddaj – mislim, da je bila v petek, 28. junija 1991, malo pred nočnim sestankom takratne evropske trojke (De Michelis, Poos, van der Broek) v Zagrebu z vodstvoma Slovenije in Hrvaške – zunanji minister Dimitrij Rupel, ki je tudi sam odhajal v Zagreb, med drugim dejal: »Mislim, da od te vojne naprej za Slovence Jugoslavija pravzaprav ni več prava opcija …« Rupel je namreč komentiral prizadevanja Zahoda, ki so diplomatsko dejavnost usmerjali v boj za ohranitev Jugoslavije v takšni ali drugačni obliki. Na eni od tiskovnih konferenc v Cankarjevem domu že po vrnitvi iz Zagreba pa je predsednik predsedstva RS Kučan (vidno utrujen) dejal: »Po tej vojni ne bo nič več tako, kot je bilo prej. Nič več.« Kaj konkretno je mislil s tem, ni pojasnil.

Pomenljivo je, da isti Kučan po dobrih treh desetletjih sedaj spet obuja zgodbo o dogovoru o delitvi Bosne in Hercegovine, o čemer naj bi se bila skrivoma dogovorila hrvaški predsednik Franjo Tuđman in njegov srbski kolega Slobodan Milošević. V resnici gre v tem primeru le za dviganje megle ob nedavnem srhljivem razkritju, kako velik vpliv ima Srbija v resnici na slovensko politiko, in sicer prek Zorana Jankovića, vplivnega političnega botra, ki se mu klanja tudi Robert Golob. Ob tem ni nepomembno, da je tega istega Jankovića dejansko »naredil« prav Milan Kučan. To tudi pojasnjuje, zakaj je Janković kljub razvpitemu mafijskemu slovesu za organe pregona še vedno nedotakljiv. Ker ne gre za enega iks-ipsilon budžovana, ampak za ključnega človeka, ki Slovenijo potiska v vse večjo politično odvisnost od Srbije. Janković je namreč Vučićev vazal, Golob pa je Jankovićev vazal, če uporabimo izrazje od komunistov tako osovraženega fevdalizma. V primerjavi s tem se zdi sicer neprijeten vpliv bruseljske birokracije na Slovenijo skoraj kot igračka.

Morda boste rekli, kako je to mogoče, če pa se je konec osemdesetih let Kučan spopadal z Miloševićem in njegovo velikosrbsko idejo? No, eno je predstava za javnost, drugo pa … Ne bi rad na široko ponavljal že znanih dejstev o skrivnih dogovorih med Kučanom in Miloševićem, denimo glede centralizacije bančnega sistema v razpadajoči SFRJ. Omenil bi samo zapis Ivana Borštnerja, enega od znamenitih obsojencev v procesu proti četverici, v knjigi »Sedem let pozneje«, ko navaja negodovanje jugoarmadnih krogov ob obiskih tedanjega predsednika republiškega predsedstva (v letih 1987 in 1988) Franceta Popita po vojašnicah. Popit je bil armadnim krogom veliko bolj trn v peti kot pa Beogradu naklonjeni Kučan. Morda tudi to pojasnjuje, zakaj je Slovenija po 33 letih državnosti tako rekoč sodobni »beograjski pašaluk«.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine