Piše: Gašper Blažič
Glede na že uveljavljeno levičarsko prepričanje, da Izrael sistematično in množično iztreblja palestinski narod, si velja pogledati, kako so Palestinci sploh definirani.
“Palestinci je politična oznaka za ljudi, ki živijo na območju Palestine. Večinsko etnično skupino predstavljajo arabski muslimani, medtem ko so pomembnejše manjšine Druzi, kristjani in Judje,” piše slovenska izdaja Wikipedije.
Ne gre za Palestince, pač pa Arabce
Angleška izdaja Wikipedije nekoliko širše razlaga ta pojem. Če povzamemo krajše, gre za etnonacionalno skupino, ki izvira iz ljudstev, seveda tistih, so skozi tisočletja naseljevala območje Palestine in so danes kulturno in jezikovno Arabci. Kot še piše omenjena spletna stran, je zgodovina palestinske nacionalne identitete sporno vprašanje med znanstveniki. “Za nekatere se izraz ‘Palestinec’ uporablja za označevanje nacionalističnega koncepta palestinskega ljudstva s strani palestinskih Arabcev iz poznega 19. stoletja in v obdobju pred prvo svetovno vojno, medtem ko drugi zatrjujejo palestinsko identiteto zajema dediščino vseh obdobij od svetopisemskih časov do otomanskega obdobja.”
Palestina pravzaprav nikoli ni bilo ime države ali etničnega ozemlja, pač pa regije. To ime so ji dali stari Rimljani, ko so zavzeli Bližnji vzhod in vzpostavili svojo oblast s cesarskim legatom v Siriji. Izvirno pomeni “deželo Filistejcev”, torej ljudstva, ki je v zgodovini ogrožalo Izraelce. Vendar se je poimenovanje Palestine razširilo na celotno območje, ki se nahaja med reko Jordan in Sredozemskim morjem ter med Fenicijo in Sinajskim polotokom. Ta del se je nekdaj imenoval Kanaan in so ga Izraelci poselili ob povratku iz egiptovske sužnosti.
Kaj pa Kanaanci, prvotni prebivalci te dežele, iz katerih je izšla tudi ena od prednic kralja Davida, prebivalka Jerihe in nekdanja vlačuga Rahaba, ki jo imenja Jozuetova knjiga?Beseda Kanaanci dejansko zajema vsa domorodna ljudstva v južnem Levantu oziroma Kanaanu, tako naseljena kot nomadska. Dejansko so jih Grki enotno imenovali za Feničane. Znano je, da Feničani nikoli niso ustanovili enotne države, razvili pa so pomorska mesta v Palestini in bili znani kot odlični pomorščaki, ki so kasneje v severni Afriki ustanovili kolonijo z imenom Kartagina. Tudi izraz “Filistejci” je na območju Palestine velikokrat pomenil oznako za vsa neizraelska ljudstva in ne za točno določeno etnijo. Za Filistejce je prav tako veljalo, da so, podobno kot antični Grki, ustanavljali mestne državice.
Kdo je v resnici okupiral Zahodni breg?
Glede na navedena dejstva velja, da so Palestinci, vsaj tehnično gledano, vsi prebivalci regije Palestina, kar velja tako za Izraelce kot za Arabce in pripadnike drugih etnij. Omenjena regija je obdržala rimsko ime tudi skozi čas turškega in arabskega obleganja in zavzetja tega območja. Po končani drugi svetovni vojni so območje upravljali Britanci. Leta 1947 pa je Organizacija združenih narodov sklenila razdeliti Palestino na judovski in arabski del. Na tej podlagi je bila leta 1948 ustanovljena država Izrael, ki pa je obsegala le manjši zahodni del regije Palestina, vzhodni arabski del sodi v današnjo Jordanijo (gre pravzaprav za transjordansko Palestino). Vendar arabski del ni nikoli sprejel te delitve. Že prvi dan po ustanovitvi Izraela je bila nova država napadena s strani vseh arabskih sosed. Nekje po letu dni je območje t. i. Zahodnega brega pripadlo nadzoru Jordanije, Gaza pa pod Egipt. S tem se je že tako ne veliko območje judovske države de facto še zmanjšalo.
Leta 1967 je Izrael območje Zahodnega brega ponovno zasedel. Leta 1988 se je Jordanija odrekla nadzoru nad Zahodnim bregom. Tega leta je bila namreč v Alžiriji formalno ustanovljena država Palestina, ki naj bi obsegala Zahodni breg in Gazo. Zanimivo je, da OZN kljub prvotnemu dogovoru, ki je predvideval, da državi Izrael pripada celotno ozemlje od Jordana do Sredozemskega morja, danes razglaša Zahodni del za območje, ki ga je Izrael okupiral. Takšno mnenje pravzaprav ne preseneča glede na zelo močan arabski lobi znotraj OZN. Ne glede na to, da na tem območju Izrael samo ponekod izvršuje popolno oblast, nekatera področja so delno ali povsem pod avtonomno palestinsko upravo s sedežem v Ramali.
Ob tem naj spomnimo, da pod Zahodni breg spada območje vzhodnega Jeruzalema ter območja severno, vzhodno in južno od stare judovske prestolnice, kar zajema tudi zgodovinska mesta, kot so Jeriha, Betlehem in Hebron, pa tudi Nablus (nekdanja samarijska prestolnica Samaria oz. Sebasta).
Zakaj so se Judje odpovedali nazivu “Palestinec”
Nadalje, Wikipedia navaja: “Po ustanovitvi Izraela leta 1948 je uporaba in uporaba izrazov “Palestina” in “Palestinec” s strani palestinskih Judov v veliki meri opuščena. Na primer, časopis v angleškem jeziku The Palestine Post , ki so ga leta 1932 ustanovili Judje, se je leta 1950 preimenoval v The Jerusalem Post . Izraz arabski Judje lahko vključuje Jude s palestinsko dediščino in izraelskim državljanstvom, čeprav se nekateri arabski Judje raje imenujejo Mizrahi Judje. Nejudovski arabski državljani Izraela s palestinsko dediščino se identificirajo kot Arabci ali Palestinci.Ti arabski Izraelci, ki niso Judje, tako vključujejo tiste, ki so Palestinci po dediščini, vendar Izraelci po državljanstvu.”
S tem pa je poimenovanje “Palestinci” sčasoma v javnem izražanju prešlo na vse nejudovske prebivalce Izraela. V glavnem pa gre za palestinske Arabce, med katerimi so sicer tudi manjšinski kristjani, slednji pa so dejansko največje žrtve teroristične organizacije Hamas, saj jih nihče ne ščiti.
Kot rečeno, je največji vir konflikta v regiji Palestina dejstvo, da arabska stran nikoli ni hotela sprejeti mirovnega načrta OZN iz leta 1947, niti kasnejših mirovnih načrtov, pač pa ves čas računajo na uničenje države Izrael, kar izraža znano geslo “od reke do morja”. Dodatno pa je razmere poslabšal še terorizem Hamasa in Hezbolaha, kjer so tudi palestinski Arabci, ki se v novejšem času identificirajo kot Palestinci, dejansko velike žrtve tega terorizma. Še posebej v Gazi, ki je praktično povsem militarizirano območje, prepredeno s podzemnimi rovi in bunkerji. Ter živim ščitom iz civilistov, ki jih Hamas brez zadržkov žrtvuje, da bi dosegel cilje. V resnici je torej Hamas tisti, ki spodbuja genocid lastnih ljudi.
Priznanje Palestine prinaša negativne posledice
Kot smo na naši spletni strani pred kratkim pisali, je Palestina nastala leta 1988, od evropskih držav so jo priznale samo nekdanje vazalske države Sovjetske zveze (seveda jo je tudi ta priznala, z njo pa vse njene sedanje dedinje), Jugoslavija, Albanija, Romunija in Ciper, kasneje pa Bosna in Hercegovina ter Švedska. Vse ostale države, ki so jo priznale, pa so izvenevropske, med njimi ni ZDA.
Znano je tudi, da želi slovenska zunanja ministrica Tanja Fajon, ki je pred kratkim šla na novo bližnjevzhodno turnejo, vplivati na članice EU, da bi skupaj s Slovenijo čim prej priznale Palestino, medtem ko je premier Robert Golob sporočil, da je slovenska vlada to storila prejšnji teden. Ta pritisk je povezan z dejstvom, da bi bil Izrael veliko lažje pred svetom obsojen, da izvaja agresijo in okupacijo suverene države Palestine. Slednja pa de facto nima izpolnjenih pogojev za normalno državo, njeno priznanje pa bi tudi pomenilo zrušenje izhodiščne točke, s katero so Združeni narodi po drugi svetovni vojni razdelili britansko Palestino na dva dela, pri čemer je večinski del pripadel Arabcem (Jordanija). Tudi zato je delovanje Goloba in Fajonova škodljivo ne samo za Slovenijo, ampak celotno Evropsko unijo in ves Zahod.
Kako sploh doseči mir na tem območju? Ob odpovedi vsakršnemu terorizmu bi bilo mogoče na dolgi rok najti izraelsko-palestinski dogovor. A kot vemo, zaradi hamasovskega ekskluzivizma, ki gre na vse ali nič – govori namreč o tem, da Izrael nima pravice do obstoja in da je »od reke do morja« arabska zemlja – ta mirovni proces spominja na efekt »hrčkovega kolesca«. In prav zaradi takšne »politike« umirajo nedolžni ljudje! Na obeh straneh, tako izraelski kot palestinski!