V 94. letu nas je zapustila Jelka Mrak Dolinar, katere življenje je izrisalo neponovljivo zgodbo. Bila je ljubeča mati, soproga, babica in prababica, bila pa je tudi ponosna Slovenka, čeprav ji je bila domovina mačeha v cankarijanskem pomenu besede. Bila je namreč ena izmed mnogih žensk, ki so po koncu druge svetovne vojne na Slovenskem izkusile taborišča in zapore zaradi svojega političnega, svetovnonazorskega ali verskega prepričanja.
Zaradi pritiskov fašističnega režima so se starši Jelke Mrak Dolinar, oče Viktor in mati Krista, po poroki leta 1923 umaknili s Primorskega v Kraljevino Jugoslavijo. Zaradi očetovih službenih premestitev so se večkrat selili, iz Kranjske Gore v Ljutomer, nato v Ormož in tik pred drugo svetovno vojno v Skopje. V Ljubljano so konec maja 1941 prišli kot izgnanci in praznih rok. V nekaj letih so si uredili življenje, našli so si stanovanje v Mostah, oče je dobil službo, sestri Mrak sta nadaljevali s šolanjem. Zaradi strahu pred komunizmom se je maja 1945 mnogo Slovencev umaknilo v tujino. Med odhajajočimi je bila tudi družina Mrak. Sestri Jelka in Krista sta kot pomočnici spremljali ranjence, bolnike in invalide iz vojaške bolnišnice v Ljubljani. Vlak, na katerem so se nahajali, je pripeljal do železniške postaje Lesce, kjer so jih zaustavili partizani. V strahu so z vlaka zbežali skoraj vsi civilisti, zdravniki in ranjenci, ki so bili sposobni hoditi, in se poskušali prebiti na avstrijsko Koroško. Mnogi od njih so bili brez sodbe umorjeni. Jelka pa je s svojo sestro Kristo vztrajala pri težkih ranjencih na vlaku, kar je imelo zanju hude posledice.
19. maja so ju s sestro zaprli v taborišče Šentvid nad Ljubljano, ki je bilo eno izmed največjih taborišč Ozne v Sloveniji. Ob amnestiji 3. avgusta 1945 so bili številni taboriščniki in priporniki izpuščeni, Jelko in Kristo Mrak so medtem premestili v sodne zapore na Miklošičevi. Sodni proces proti njima je bil tipičen montirani politični proces. Obsojenki ves čas postopka nista imeli niti najmanjših pravic pri svoji obrambi. Okrožno sodišče v Ljubljani ju je oktobra 1945 obsodilo na šest let odvzema svobode s prisilnim delom in štiri leta izgube političnih pravic. Na sodbo sta se pritožili, vendar sta bili z novo sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani aprila 1946 obsojeni na dvanajst let odvzema svobode s prisilnim delom in na šest let izgube političnih pravic. Na tožbo se nista več pritožili, ker sta spoznali, da bi bilo to zaman. Tako je sodba postala pravnomočna in sestri sta bili leta 1946 odpeljani v kaznilnico v Begunjah na Gorenjskem. Jelka je bila v Begunjah dodeljena v delavnico spominkov in igrač. Visoke norme je zaradi hudega ekcema težko izpolnjevala. Leta 1948 sta bili sestri Mrak premeščeni v ženski zapor v Rajhenburgu. Septembra 1949 so ju skupaj z drugimi sojetnicami poslali na delo pri gradnji t.i. “ceste bratstva in enotnosti”. Razmere v delovnih taboriščih so bile izjemno slabe. Barake, ki so bile neustrezne za bivanje, so stale na močvirnem terenu, prav tako trasa ceste. Ob vrnitvi v Rajhenburg so oslabele zapornice po težaškem delu v preteklih mesecih morale takoj začeti delati v zaporu. Oktobra 1950 sta sestri Mrak ponovno napisali prošnjo za pogojni odpust. 28. decembra 1950 sta dočakali pomilostitev.
Ko sta bili izpuščeni iz zapora, sta se še bolj zavedali, da sta sami in da nimata več doma. Za pol leta sta se zatekli na bratrančevo domačijo v Modrejcih pri Mostu na Soči. Medtem sta oddali prošnjo za obisk staršev na Koroškem.
V začetku leta 1952 so komunistične oblasti Jelki Mrak dovolile obisk staršev v begunskem taborišču v Spittalu v Avstriji. Čeprav je Jelka prvotno odšla le za tri mesece, se je kmalu izkazalo, da bo za vedno ostala v Avstriji. V taborišču je spoznala svojega bodočega moža Lojzeta Dolinarja, s katerim sta se leta 1954 poročila in ostala v Spittalu, kjer se je rodil tudi njun sin Lojze.
Osamosvojitev Slovenije in demokratizacija sta sestrama Mrak končno prinesli zadoščenje, da sta lahko dokazali svojo nedolžnost in nedolžnost očeta Viktorja, ki je bil oktobra 1945 v odsotnosti obtožen na t.i. “finančnem procesu”. Sodba proti sestrama Mrak je bila leta 1996 zavržena.
Leta 2009 je Jelka pod naslovom Brazde mojega življenja izdala svoje spomine na otroštvo, vojno, predvsem pa na prestajanje zaporne kazni in trpljenje, ki jo je spremljalo. Pri pisanju knjige jo je spodbujal sin, spomini pa so objavljeni tudi v nemškem jeziku. Leta 2017 sta sodelavki Študijskega centra Neža Strajnar in dr. Jelka Piškurić izdali dvojezično publikacijo o Jelki z naslovom Leta preizkušenj ter pripravili odmevno razstavo. Jelka je nastopila tudi kot izjemno pronicljiva pričevalka v oddaji dr. Jožeta Možine na RTV SLO.
Jelka Mrak Dolinar nam bo ostala v spominu kot pogumna, pokončna, srčno dobrotljiva in neizprosno resnicoljubna Slovenka. Njena trdna krščanska vera in zaupanje v brezjansko Sveto Mati Božjo sta jo hrabrila v najhujšem trpljenju. Ostaja svetli zgled svoji družini in mladim generacijam, kako ohraniti človeško dostojanstvo v temnem času totalitarizma in postati junakinja zgodovine.
