Piše: G. B.
Pred kratkim smo poročali o odprtju razstave o enem najbolj razvpitih komunističnih morišč, kjer še vedno ležijo trupla pobitih Slovencev. Gre za jamo Pod Macesnovo gorico. Gradivo z razstave je od včeraj na ogled tudi v Evropskem parlamentu.
Kot poročajo naši viri, je bilo, podobno kot ob predstavitvi peticije za pravico do groba in spomina 14. februarja letos na odboru za peticije Evropskega parlamenta, tudi tokrat veliko zanimanja predstavnikov ostalih članic EU, ki doslej niso imeli predstave, kaj se je leta 1945 (pa tudi prej in kasneje) dogajalo v Sloveniji. Prišli so celo mnogi evropski poslanci in se ob ogledu razstave čudili, kako je kaj takega mogoče.
Evropska poslanka Romana Tomc je zapisala, da je bilo za odprtje razstave o grobišču v jami pod Macesnovo gorico avtorja dr. Jožeta Dežmana veliko zanimanja. “Posebej bi se rada zahvalila predsednici Evropskega parlamenta, Roberti Metsoli in predsedniku ELS Manfredu Webru, da sta si vzela čas in jo obiskala. Hvala tudi številnim obiskovalcem iz Slovenije,” je zapisala na omrežju X.
Kot je še dodala, je žalostno to, da moramo v Bruslju iskati pravico za spoštljiv spomin na žrtve bratomora med Slovenci. “Razstava je nadaljevanje uspešne peticije, ki smo jo v Evropskem parlamentu obravnavali natanko pred dvema mesecema. Na pozive odbora vlada Roberta Goloba še vedno ni odgovorila. Tako peticija kot razstava sta odziv na zavržno dejanje ukinitve Dneva spomina na žrtve komunističnih zločinov. Dejanje je bilo kot nož v srce vseh, ki iščejo pravico in resnico. Prav je, da evropska javnost izve o tej temni plati naše zgodovine in pripomore k temu, da bi svojci žrtev dobili svoje grobove. Da bi dobili pravico, ki je bila prepoznana že v času Antigone. Da bi jih lahko dostojno in spoštljivo pokopali. Želim si, da bi lahko nadaljevala to zgodbo tudi z obeležjem vsem tem žrtvam v Evropskem parlamentu,” je še zapisala Romana Tomc.
Za današnje odprtje razstave o grobišču v jami pod Macesnovo gorico, avtorja dr. Jožeta Dežmana, je bilo veliko zanimanja. Posebej bi se rada zahvalila predsednici Evropskega parlamenta, Roberti Metsoli in predsedniku ELS Manfredu Webru, da sta si vzela čas in jo obiskala. Hvala… pic.twitter.com/AQqQYRNgc1
— RomanaTomc (@RomanaTomc) April 17, 2024
Objavljamo pa tudi govor avtorja razstave dr. Jožeta Dežmana z včerajšnjega dogodka:
Leta 2008, ko je prvič predsedovala svetu Evropske zveze, je Republika Slovenija organizirala posvet o zločinih totalitarnih režimov. Marca 2024 je bila na odboru za peticije Evropskega parlamenta obravnavana peticija št. 0718/2023 prvopodpisanega dr. Mitje Ferenca Pravica do pokopa in spoštljivega spomina na žrtve povojnih komunističnih pobojev v Sloveniji. Odbor je peticijo soglasno podprl.
Tudi ta razstava je protest proti ravnanju sedanje Vlade RS.
Razstavo o Jami pod Macesnovo gorico je Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije črtalo iz programa Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije kot vsebinsko in strokovno neprimerno.
Titofilni konzervativci so ljudje v slovenskih strokah, politiki in medijih, ki skušajo preprečiti razpad tabujev, laži in mitomanije titoizma.
V letu 2023 so po prepričljivi zmagi na volitvah prešli v ofenzivo. Vlada RS je dala z državnimi častmi pokopati načelnika komunistične tajne politične policije, ministrica za kulturo je slavila ustanovitev stalinistične Komunistične partije Slovenije, Vlada RS je ukinila dan spomina na žrtve komunizma in Muzej slovenske osamosvojitve. Vlada RS podpira Zorana Jankovića, župana Mestne občine Ljubljana, ki z vsemi sredstvi preprečuje pokop posmrtnih ostankov ljudi, ki so jih umorili komunistično partizansko gibanje med drugo svetovno vojno in komunistične oblasti po drugi svetovni vojni.
Obenem pa je dejstvo, da je prav Republika Slovenija za raziskave in izkop posmrtnih ostankov 3450 umorjenih v Jami pod Macesnovo gorico plačala okoli dva milijona evrov.
Zato z razstavo opozarjamo na dosežke slovenske znanosti in prizadevanja vseh, ki žrtvam komunističnega terorja priznavajo pravico do spomina in groba.
Republika Slovenija s to razstavo opozarja mednarodno javnost na skrajno nasilje partizanskega gibanja med drugo svetovno vojno in komunističnih oblasti po njej.
Razstava predstavlja, kako v Republiki Sloveniji raziskujemo največji največji tabu titoizma, najbolj varovano skrivnost Socialistične federativne republike Jugoslavije: množična morišča vojnih ujetnikov in civilistov, ki so jih komunistične oblasti umorile po konca druge svetovne vojne, predvsem v maju in juniju 1945. Umorjenih je bilo več kot 250.000 vojnih ujetnikov in civilistov, od tega okoli 200.000 prebivalcev Jugoslavije ali več kot 1,2 odstotka prebivalstva. To so bili najhujši vojni zločini po drugi svetovni vojni v Evropi. Bratomorni zločini med Hrvati, Slovenci in Srbi so bili najhujši v zgodovini teh narodov.
Zakaj smo razstavi dali podnaslov: Jama pod Macesnovo gorico – Slovenski Katin?
Slovenija je imela med drugo svetovno vojno okoli 1.500.000 prebivalcev, Poljska 35.000.000. Če je bilo 3450 umorjenih slovenskih vojnih ujetnikov v Jami pod Macesnovo gorico, bi jih bilo na Poljskem glede na število prebivalstva umorjenih okoli 80.000.
Sovjetske oblasti so potem, ko je Mihail Gorbačov priznal sovjetsko odgovornost za zločin, dale na razpolago arhive. Slovenske komunistične oblasti so pred izgubo oblasti uničile več kot 90 odstotkov arhivov tajne politične policije.
Prikrita morišča so skušali čim bolj zakriti. Jamo pod Macesnovo gorico so kakih deset let po vojni razstrelili tako, da je bilo potrebno med raziskavo odstraniti okoli tri tisoč kubičnih metrov razstreljene kamnine.
V slovenski državljanski vojni je bilo okoli 30.000 smrtnih žrtev ali dva odstotka prebivalstva, torej toliko kot v ameriški in španski. Od tega jih komunisti povzročijo več kot 80 odstotkov. Več kot 15.000 ali en odstotek prebivalstva Slovenije pa po koncu druge svetovne vojne.
Od okoli 100.000 smrtnih žrtev okupacije, upora, revolucije, protirevolucije, državljanske vojne jih je bilo v titoizmu tabuiranih več kot 40.000.
Tabuji, miti in laži titoizma niso zdržali.
Tabuirani mrtvi so pomembno prispevali k rušenju komunističnih režimov.
8.julija 1990 je bil simbolni pogreb umorjenih slovenskih žrtev pri Jami pod Krenom v Kočevskem rogu.
Primerjamo jo lahko z delom mrtvih pri razpadu drugih komunističnih režimov. 16.junija 1989 je bil pogreb posmrtnih ostankov Imre Nagyja in sotrpinov, ki so jih sodno umorili po madžarski vstaji leta 1956. V strahu so komunistične oblasti dovolile pogreb. In skušale s tem ohraniti svojo oblast. Ni jim uspelo.
Tudi slovenske komunistične oblasti so pristale na mašo zadušnico in jo skušale obrniti sebi v prid.
Pa vendar mrtvim niso ušli, niso jih utišali, izbrisali …
Raziskave so postopoma odkrivale, da je v Sloveniji okoli 800 prikritih morišč, predvsem iz maja in junija 1945. Leta 2006 smo sondirali protitankovski jarek v Mariboru, ki je z okoli 15.000 umorjenimi največje morišče v Evropi po 2.svetovni vojni.
Po preboju 11 pregrad, ki so zapirale dostop do umorjenih v rovu sv. Barbare v rudniku v Hudi jami, so raziskovalci 3.marca 2009 prišli do skupine mumificiranih trupel. Šok ob odkritju je bil velik, odmev pa mednaroden.
Levi politični blok, ki je bil na oblasti, je skušal preprečiti nadaljnjo raziskavo. Toda ni uspelo. Leta 2015 je bil sprejet Zakon o prikritih grobiščih in pokopu žrtev. 1410 žrtev je bilo ekshumiranih in leta 2016 pokopanih na pokopališču Dobrava v Mariboru.
Predsednik RS Danilo Türk je 5. marca 2009 izjavil, da je odkritje žrtev v rovu sv. Barbare »drugorazredna tema«. Naslednje volitve je prepričljivo izgubil.
V Mestni občini Ljubljana so 20. aprila 2009 kot protiukrep odkritju v Hudi jami poimenovali ulico po Josipu Brozu Titu. Ustavno sodišče je leta 2011 to poimenovanje prepovedalo. Poudarili so: “Poimenovanje ceste po Josipu Brozu Titu namreč ni poimenovanje, ki bi se ohranilo še iz prejšnje ureditve in bi bilo danes le del zgodovine. Izpodbijani Odlok je bil sprejet leta 2009, osemnajst let po osamosvojitvi Slovenije in vzpostavitvi ustavnega reda, ki temelji na ustavnih vrednotah, nasprotnih vrednotam režima pred osamosvojitvijo.«
Po pričevanjih štirih, ki so pobegnili iz Jame pod Macesnove gorice in po speleoloških, arheoloških, kriminalističnih raziskavah v letih 1991, 2004, 2017 je bilo potrjeno, da je Jama pod Macesnovo gorico morišče slovenskih vojnih ujetnikov, umorjenih v prvih dneh junija 1945.
Leta 2019 je bilo izkopanih tisoč kubičnih metrov razstreljene kamnine do plasti posmrtnih ostankov. Zaradi epidemije so dela zastala. Od maja do septembra leta 2022 je bil opravljen izkop posmrtnih ostankov. Raziskavo, ki je potekala v skrajno nevarnih in zapletenih razmerah, je vodil Luka Rozman. Antropološka analiza je delo dr. Petre Leben Seljak. Več kot 10.000 najdenih predmetov je analiziral dr. Uroš Košir.
Republika Slovenija priznava vsem žrtvam druge svetovne vojne, okupacije, upora, revolucije, protirevolucije in državljanske vojne pravico do groba in spomina. Toda pravice mrtvih so odvisne od sposobnosti živih, da opravimo to, kar nam mrtvi naročajo.
Umorjeni iz rova sv. Barbare v Hudi jami so nas čakali več kot sedem let, da smo jih zmogli pokopati. Tudi posmrtni ostanki iz Jame pod Macesnovo gorico nas čakajo, da dobe svoj mir in pokoj …
To je preizkus moči slovenske demokracije in eden od izzivov za evropsko mediacijo. Mediacijo v prid obsodbi totalitarnih zločinov, tranzicijski pravičnosti in predvsem pravici do groba in spomina.
Slovenske žrtve komunizma že vstopajo v mednarodni prostor. Čevelj ene od umorjenih žensk iz rova sv. Barbare je razstavljen med primeri najhujših grozodejstev v Hiši evropske zgodovine v Bruslju. V kapeli odrešenikove matere Janeza Pavla II v Vatikanu so vzidani trije kamni z groba treh umorjenih deklet iz Črnega vrha. Usodo umorjenih zakoncev Rada in Ksenije Hribar je Drago Jančar opisal v romanu To noč sem jo videl, ki je preveden v dvajset jezikov.
Naj bo ta razstava prispevek k vstopu njihovih sotrpinov in sotrpink v evropsko in svetovno zavest.
