Piše: C. R., STA
Po vsem svetu ob prihodu pomladi 21. marca obeležujejo svetovni dan poezije. Ta je lahko sila raznolika, ne glede na to, kakšna je, pa potrebuje navdih in čas. Moči ene od najbolj cenjenih oblik kulturnega in jezikovnega izražanja ter identitete človeštva ne gre podcenjevati, saj so lahko prav pesmi močna vzpodbuda za dialog in mir.
V številnih slovenskih mestih ob svetovnem dnevu vabijo na druženje s poezijo. V Ljubljani se že danes začenja dvodnevni 3. ljubljanski pesniški maraton. V Mariboru pa bodo v četrtek pripravili branje pod naslovom Poezija povezuje. Bralo se bo med drugim tudi v Tržaškem knjižnem središču.
Branje pesmi lahko podari nekaj presenetljivega
V letošnji poslanici Društva slovenskih pisateljev je pesnica in prevajalka, Jenkova nagrajenka Veronika Dintinjana zapisala, da lahko branje pesmi podari nekaj presenetljivega, saj “vdahnemo besede, izdahnemo izkušnjo”.
“Besede nekoga drugega se nas dotaknejo, povzročijo spremembo, za hip morda tudi mi vidimo, razumemo več. Spregovorijo skozi naše telo, našo zavest, spomin, našo povezanost z nečim, kar je za trenutek več kot mi sami, ozvočijo nam naš krhki, skupni svet. Tako nam pesem vrača naš lasten izgubljeni glas in nam odstira osupljivo mnogoplastnost naše človeške eksistence,” je dodala.
Sedanji svet, prepoln podatkov ter pravih in lažnivih, pomembnih in trivialnih informacij, postaja kljub vse večji povezanosti oguljeno površinski, neuravnovešen, a s pesmijo, ne glede na svojo neznatnost, vsaj začasno pripadamo večjemu občestvu, je še prepričana Dintinjana.
“Brati pesmi pomeni vstopati v odrešujočo bližino resničnega, kjer smo soočeni z grozo in smrtjo, z neskončno tišino, a tudi z lepoto, ki je ‘strahotnega ravno še znosni začetek’. Kjer si lahko podelimo Skrivnost, ne da bi jo dokončno izrekli,” je v poslanici še zapisala pesnica.
Poezija in Slovenci
Zadnja raziskava o bralni kulturi in nakupovanju knjig v Sloveniji je pokazala, da Slovenci predvsem zaradi pomanjkanja časa poezije ne berejo radi, a se Slovenci ponašamo s številnimi dobrimi pesnicami in pesniki, Slovenija pa tudi v tujini velja za zelo poetično državo.
Da se poezija ne bere, je eden od razlogov ta, da je svet padel v ultramaterializem, človekov notranji svet, njegova individualnost, duševno zdravje, svoboda izbire pa so napadani na vsakem koraku, je v pisnem pogovoru za STA povedala lanskoletna Veronikina nagrajenka, pesnica Miriam Drev. Ocenila je še, da imamo v Sloveniji sijajne pesnice in pesnike vseh generacij, zelo različne v njihovi poetični pisavi in z velikim razponom, od intimne do družbeno angažirane, od tiste, ki je zavezana tradicionalnim oblikam, do eksperimentalne.
“Njihove pesmi pripomorejo, da v življenju ohranjamo lepoto nasploh in zatem lepoto in fenomenalno izraznost slovenskega jezika. Omogočajo nam (samo)spoznavanje, dotik trajnega. In tudi upor, ozaveščanje povsem konkretnih problemov,” je povedala za STA.
Prav tako lanskoletna Veronikina nagrajenka, pesnica Iva Jevtić pa je v pisnem pogovoru za STA med drugim povedala, da so jo učiteljska leta naučila, da otroci še kako radi berejo, a jim to veselje dokončno ubije šele šola.
Ob tem je spomnila, da v Škucu že leta potekajo odprti LGBT literarni večeri, obenem pa tudi delavnice pisanja, v katerih se kalijo kvalitetni ustvarjalci in ustvarjalke; gre za izvrsten primer grajenja bralske skupnosti, ki je neločljivo povezana z vzgojo novih pesnikov in pesnic. Kot drugo takšno iniciativo je omenila še mesečno srečanje Pesnice o pesnicah, na katerem se pesnice z izbrano avtorico pogovarjajo o njenem delu, kar je za Jevtić “vsekakor vir stanovske in medčloveške vzpodbude”.
Mesto poezije v današnjem svetu
Z razglašenostjo sodobne stvarnosti v ljudeh po navedbah Drev peša moč, da bi se prek poezije in umetnosti zazirali globlje vase, stopili v stik z metafizičnim, se pravi s tistim, kar presega vsakodnevno; tudi, da bi priznali prvino iracionalnega, ki je še kako pomembna, in se, ker je odrivana, čedalje bolj izraža popačeno, v motnjah. Potrebna bi bila torej sprememba, vsesplošen proces uglasitve zavesti na večjo skladnost, je menila. Dodala je še, da bi veljalo poezijo in kulturo širše podpreti z več finančnega vlaganja vanjo in s promocijo. V bolj gledanih medijskih terminih in s predstavitvijo na plakatih pa se bodo ljudje lažje “spomnili” in vzeli v roke zbirko pesmi, je prepričana Drev.
Jevtić razlog za nebranje poezije prepisuje spregi visokega kapitalizma in tehnologije. Pomanjkanje časa je v kapitalizmu simbol uspeha, “prekletstvo” statusa, ki enostavno ne dopušča, da bi se posameznik ukvarjal z neproduktivnimi rečmi, kot je poezija. Kot druga skrajnost pa je znak tlake, nenehnega dela, ki vedno več ljudem v času draginje komajda še omogoča preživetje. Poleg tega gre tudi za rop pozornosti, ki smo mu zaradi novih tehnologij izpostavljeni prav vsi, je dodala.
Moč poezije in navdih zanjo
Najstarejša znana pesem na svetu je babilonsko-asirski Ep o Gilgamešu, vklesan na glinene ploščice iz okoli leta 2100 pred našim štetjem. Gre za enega prvih zabeleženih primerov literarnega ustvarjanja človeka. Poezija je lahko nadvse raznolika. Bodisi je to kratek in jedrnat trivrstični haiku ali obsežen ep z na tisoče verzi. Njena moč se skriva v tem, da lahko spremeni pogled posameznika na svet, ga navdihuje in tudi povezuje ljudi. V današnjem svetu, polnem sodobne tehnologije, ki že ponuja instantne načine posredovanja umetnosti, je poezija za mnoge ogrožena ali že skoraj izumirajoča umetnost.
Pesnica Drev je povedala, da navdih pride, ko sama prisloni uho navznoter, v snov, uvide, čustvene in umske doživljaje, ki se v času kot nekakšen kompost nabirajo v njenem izmakljivem, vendar resničnem prostoru. Od nekdaj jo tudi navdihuje branje pesnic in pesnikov, ki ji prekrižajo pot.
Pri Jevtić je glede navdiha v ospredju odločitev. In kot je še zapisala, tudi “grozeča bližina roka za oddajo”.
Poezijo na njen dan slavimo od leta 2000
Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (Unesco) je 21. marec za svetovni dan poezije razglasila leta 1999 na svoji 30. generalni konferenci v Parizu z namenom, da z njim podpre jezikovno raznolikost in poveča možnost, da se slišijo ogroženi jeziki. Leto dni kasneje je svet prvič obeležil svetovni dan poezije, ki je postal priložnost za počastitev pesnikov, oživljanje ustnega izročila pesniških recitalov ter spodbujanje branja, pisanja in poučevanja poezije ter njeno povezovanje z drugimi umetnostmi, kot so gledališče, ples, glasba in slikarstvo, in tudi večjo prepoznavnost poezija v medijih. Pri Unescu so v preteklosti med drugim zapisali, da zgodovinska pot poezije v vsaki kulturi in na vseh celinah govori o naši skupni človečnosti in skupnih vrednotah, še tako preproste pesmi pa so lahko močna vzpodbuda dialogu in miru.
Današnji svet oboje potrebuje morda še bolj kot kadarkoli.
