Nekaj pravljic novih se obeta,
so razmere pač se spremenile,
nekatere čar so izgubile
pravljice, ki z njimi se opleta.
V kotu žalosten stoji Ostržek,
ki vso vojsko v miru je izgubil,
bi še sam se skorajda pogubil,
klavrn pokazal je iztržek.
In Pepelka bosa je ostala,
čevlji ne gredo več k tigrovini,
naj se še tako pred princi slini,
pravljica je bivša to postala.
Jani z Metko več ne jé kolačev,
še drobtinic zmanjkalo je v hipu,
preostaja pravljičnemu tipu,
da gre v vrsto novih pohajačev.
Tudi zanj več pravljice ni prave,
okrog kant vrti se, pohajkuje,
rane si kot svojčas oblizuje
žabji kralj iz mlakice rjave.
In ko pravljicam več ne naseda,
kogar so doslej za nos vodile,
likov teh ne obudijo vile,
so po novem le še senca bleda.
