Demokrati Slovenije smo spet na prelomnici, ko mora, kot sem nekje lepo prebral, »pisatelj odložiti pero, kmet svoj plug in delavec stroj ter se spoprijeti s politiko«. Kajti v nasprotnem primeru nam bodo še naprej krojili usodo v zakulisju poskriti mračni akterji globoke države, ki so v tranziciji na zahrbten način položili roke na glavne vzvode realne družbene moči (kapital, medije, represivne organe, civilno družbo idr.) ter jih brez slehernih moralnih zadržkov surovo izrabili, da so se obdržali na oblasti. Glede na to, da je sprijenost oblasti sorazmerna z dolžino vladanja in velikostjo družbene moči neke opcije, je bilo dvajset let njihovega netransparentnega vladanja v tranziciji na skoraj pol stoletja samovoljnega upravljanja družbe v prejšnjem režimu dovolj, da je začelo zaudarjati po korupciji na vseh straneh. Od grabeža družbenega premoženja prek milijardnih bančnih lukenj pa do pranja umazanega denarja.
Ne smemo se ustrašiti te njihove dosedanje premoči, kajti velika moč in prevelika zaverovanost vase ustvarja pri njihovih nosilcih slepoto, ki jih lahko zavede v velike napake, ki se jim vračajo kot bumerang, kot so bile afere Patria, KPK, družinski zakonik, izigravanje Ustavnega sodišča pri financiranju zasebnih šol idr. Zato družbena opcija, ki ji ni bilo treba odgovarjati za nobena njena zla dela, ne za propad države in socialističnega družbenega eksperimenta ne za množične povojne poboje ne za neizmerno trpljenje, ki ga je povzročila različno mislečim ne za zavoženo in zatohlo tranzicijo, nima moralne pravice, da bi še naprej potiskala družbo v neznano. Vemo, da je ta boj težaven, neenakopraven in nepošten, vendar ni brezupen in je hkrati tudi edini možen izhod iz sedanjega bednega družbenega položaja. Ko sva ob neki priložnosti s prijateljem premlevala našo zatohlo družbeno stvarnost, me je opogumil z opozorilom na leto 1987, »ko ni nihče niti od daleč pomislil, da bi se lahko čez tri leta režim sesul«. In to režim, ki je bil neskončno močnejši, kot je današnja sprijena tranzicijska levica. Zato mora iti pomladna stran, ki je dala Sloveniji demokracijo in samostojno državo, v bitko za vsak glas ter ga usmeriti k strankam demokratične provenience. Na dan volitev ne sme nihče ostati doma, ker je volilna abstinenca glas za nekdanjo partijo, poskrito za različnimi strankami in novimi obrazi.
Še zlasti kristjani se morajo po več kot pol stoletja družbene odrinjenosti z vso odločnostjo vrniti na politično prizoriščae Obdobje, ko so si tolmačenje njihovih interesov samovoljno prilaščali vsakršni samozvani botri, je dokončno za nami. Prepričan sem, da jim ne bo težko najti svojega pravega mesta v političnem življenju slovenske države. Svoj zrelostni izpit so več kot opravili že s tem, da so svoje polstoletno politično pregnanstvo prenašali z vsem človeškim dostojanstvom. Skupaj moramo ustvariti družbo, ki bo preprečevala sleherni monopol, tudi monopol pomladne strani. Zato naj »pisatelj odloži pero, kmet svoj plug in delavec stroj ter se spoprime s politiko« v odločilni bitki za vsak glas
