Piše: Dr. Janez Juhant, teolog in filozof, evropski akademik
Laži kot nesmrtne duše komunizma ni tako preprosto izkoreniniti. Je namreč problem neprisebnosti in nepristnosti človeka, kar so komunistični ideologi spretno izrabili za podreditev človeka.
Živeti pristno, kakor nas uči Sveto pismo, in »v potu svojega obraza« (1 Mz 3,19) pridobivati svoj kruh, je zahtevno, ljudje pa smo »komot«; radi imamo, da nam je udobno. Zato so komunisti z lažjo o raju – brezrazredni družbi, s širjenjem neodgovornosti in nedela uspevali. In levičarji po Gramsciju še kar zasvajajo s tem zlasti mlade, kot je zapisal Bela Hamvas. »Brezrazredni« odvisnostni čredni nagon je mogoče premagovati le s stalno prisebno dialoško in demokratično kulturo, ki oblikuje odgovorne osebnosti v družini in družbi.
Komunistični popoln prevzem družbe je omogočil nasprotno: ustrahovanje človeka z lažnimi obljubami, odvisnost, neodgovornost ter manipuliranje z ljudmi, kar je spretno orodje tiranov. DeMause pravi, da je srednjeevropska kultura stoletja pogojevala avtoritarno odvisnost. Tudi med Slovenci so se s pokornostjo ustvarjali mali in veliki diktatorji v zatiralskih družinskih in drugih razmerjih in še danes si nasledniki totalitarnih mogočnežev nasilno, z »mehkim« terorjem podrejajo ljudi. Večne sanje levičarjev o popolni oblasti, ki pripada le njim, kot mana padajo na plodna tla pokornih, neozaveščenih in koristolovskih servilnih podložnikov. Levičarji si strukturirajo svojo moč na podlagi odvisnikov, ki niso pripravljeni sebe postaviti kot moža, kot pravijo Nemci, in delovati odgovorno, ker nimajo poguma za strme in ozke poti, ki omogočajo dolgoročen razgled in odgovorno držo. Žal je polpreteklost okužila tudi številne kristjane, nepripravljene za odločno in trezno presojo in tveganje, ki ga zahteva prisebno osebno samoopraševanje, ter kritičen družbeni dialog. Rešilna pot je stalna pripravljenost upreti se laži v sebi in v družbi, biti pošten do sebe in drugih, kar zagotavlja pristne demokratične človeške odnose ter sodelovanje.
Levičarski »kapitalisti«
Prvomajske dni smo opazovali »levičarje«, župana Ljubljane, predsednico in premierja, bivše ministre, somišljenike, tako imenovane sindikalne prvake, kako se dobrikajo delavstvu. Večina levičarskih kapitalistov si je s pomočjo elitnih sindikalistov v tranziciji prilastila »z delavskimi žulji« ustvarjeno premoženje, ustvarila kapitalistični položaj in postala novi privilegirani razred, ki si težko predstavlja, da ne bi bil na oblasti. Nenasitna sla po oblasti in imetju ne pozna mej in sramu, kot potrjujejo samovšečne izjave v prisluhih. Kdaj se bo zganilo tožilstvo ter ustavilo in presekalo korupcijske poti bogatenja in izžemanje državljanov ter obubožanja državne blagajne, ki smo mu priča? To je sploh vprašanje za vse odgovorne v državni upravi, sodstvu, medijih itd., ki razen častnih izjem to kljub vsemu počnejo – za razliko od njih, ki vzdržujejo »socialistično« stanje privilegirane birokracije. Kakšen absurd, da »delavstvo« (s sindikalnimi voditelji) na Rožniku nagovarja »desetprocentni«, samodržec! Še večji, da demokratom očitajo nedemokracijo tisti, ki se ne morejo posloviti od privilegijev oziroma od »biti vedno na oblasti«, kot je zatrjeval njihov mentor.
Kot pravi Karl Popper, je težko na nekrvav način spraviti ljudi z oblasti. Predolgo sedenje na prestolu, še sploh, če nič več ne veljajo ustaljene vrednote in pravila – saj so jih komunisti nasilno izkoreninili –, je zahtevno, posebno zato, ker se laž vztrajno in trdovratno vzdržuje. Tako naj bi bili »levičarji«, »reveži«, »demokrati«, »nosilci« svobode in »odvetniki« revnih; dejansko pa so v glavnem bogataši prilaščenega premoženja, diktatorji, ki obvladujejo medije, sodstvo in gospodarstvo. Tako je predsednica države molčala, ko se je nasilno prevzemala RTV Slovenija; zdaj kritizira, da se napoveduje referendum o plačevanju prispevka za RTV SLO. Upravičeno odhajajočim vladajočim nova koalicija v državnem zboru daje ogledalo njihovih nasilnih metod, s katerimi so izglasovali tudi večino škodljivih, krivičnih in za Slovenijo pogubnih zakonskih določil. Gramsci je tudi današnjim levičarjem ponudil vodilo, kako se z lažjo na prefinjen način utiša demokratične nasprotnike in se jim podtika lastne totalitarne vzorce: diktator, fašist, revanšist itd. Hvala Bogu, da tudi demokrati postajajo zreli in se zavedajo, da je treba lažem enkrat narediti konec!
K resnici dialoga
Imamo torej opravka z zapleteno prevaro: »levičarji« so na lahek način prišli do premoženja, na račun »delavskih množic«, obenem še vedno izkoriščajo državo, ko po prisvojenih družbenih vzvodih zavirajo demokratično poslovanje ter celo s pomočjo demokratičnih sodnih, medijskih in ekonomskih ustanov povečujejo svojih »deset procentov« na račun padca blaginje vseh v državi. Zavržno je, da se takšno delovanje prodaja kot družbeni interes ali celo interes večine ter se po medijih širi laž o uspešnosti štiriletnega vladanja »levičarske« Golobove vlade, ki je zaradi nepremišljenih svojevoljnih metod ustvarila dolg ter še bolj razbohotila neučinkovito in pogosto podkupljivo birokracijo. Zdaj se ob oblikovanju nove vlade zbirajo levičarske falange in načrtujejo, kako preprečiti učinkovito vladanje novih sil. In spet gre za lažne manevre z nedostojnimi in nedemokratični sredstvi, saj njihova skrb ni namenjena razvoju Slovenije in njenih državljanov.
Sodelovanje za skupno dobro
Zato upravičeno pričakujemo in zahtevamo, da se preneha izključevanje zapostavljenih v bivšem sistemu, prikrajšanih tudi v tranziciji ter posebej v času Golobovega vladanja. Vsi smo enakopravni, ne drugorazredni državljani. Zavržno pa je zmerjanje in poniževanje ljudi, ki smo jih izvolili, posebej pa vseh, ki so nam ustvarili to državo in jo s svojim političnim, kulturnim in ekonomskim delovanjem skušajo vzdrževati in uveljavljati kot demokratično Slovenijo doma in v tujini ter skrbeti za njen gmotni in duhovni napredek.
Konstruktivna opozicijska kritika ni v poniževanju nasprotnikov, pač pa v postavljanju kritičnih razlogov za boljše politične rešitve. Zato se sprašujemo, kako da levičarji ne zmorete dostojanstva, da bi kot ljudje in državljani sprejeli, da smo vsi, ne samo vi, ljudje: tudi »nelevičarji«, verni, pristaši in volivci novoustanovljenih demokratičnih strank. Prav tako so naši državljani tudi pokojni, nedolžni pomorjeni, ki čakajo na vrnitev dobrega imena in dostojen pokop, kar jim bo omogočil zakon o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč.
Spoštovani »levičarji«, tudi mi smo ljudje. In vas pozivamo in prosimo, da to enkrat sprejmete, se začnete z nami pogovarjati in omogočite, da bo Slovenija složno zaživela. Nesprejemljivo je blatenje drugačnih in drugomislečih po medijih, kot kažejo primeri poslanke Resni.ce in drugih. Nihče ni več »razredni sovražnik«, pač pa smo politični tekmeci, saj nismo več v komunistični diktaturi, pač pa v demokratični Sloveniji.
Vsi smo za svobodo ustanov, tudi akademskih, a ne moremo pristajati na to, da dekan Univerze v Ljubljani poziva predsednico RS, da ne more ponuditi mandata za sestavo vlade »vsakomur, ki bo prinesel 46 glasov poslancev«, pri čemer je iz konteksta jasno, koga je treba izključiti. Podobno velja za vsako drugo temu podobno izključevanje po idejni pripadnosti. Od ljudi akademskih ustanov oziroma izobražencev pričakujemo ustrezno kritičnost, utemeljenost in konstruktivnost. Ob koncu še utemeljeno vprašanje: kam pelje neodgovorno, nezakonito in lastnim interesom oziroma ambicijam prikrojeno – ali tudi finančnim ugodnostim podstavljeno, kar bo verjetno tudi nekoč pojasnjeno – ravnanje ljubljanskega župana in drugih vsiljenih nedomišljenih projektov?
Ali ni naloga odgovornih v politiki, da ob vsaki investiciji preprečijo dolgoročna tveganja, ki nas končno bremenijo vse skupaj, če nam je mar za Slovenijo in posebno za njene prihodnje rodove? Slovenija je na prelomu in, kot sem že zapisal, v pravo smer je ne morejo obrniti tisti, ki so jo desetletja potapljali. Zato podprimo tiste, ki si upajo tvegati zahteven in nujen obrat!
