Piše: Blagovest.si
Besede iz nedeljskega evangelija – »Spreobrnite se in verujte evangeliju« – v marsikom pustijo močan odmev. Če jih seveda razume. Pozive k spreobrnjenju preslišimo ravno zato, ker so tako zelo banalni in trivialni. Vendar grški izraz »metanoieite« – μετανοεῖτε (spreobrnite se) pomeni spremembo mišljenja, preobrat srca, če temu lahko tako rečemo. Takšen poziv nas lahko spravi v zadrego, kajti spremeniti mentaliteto, v kateri smo povsem udomačeni, ni tako lahek opravek. Pomeni namreč izstop iz varnega zavetja ustaljenih navad in mišljenskih vzorcev (tj. stanja duha), iz cone udobja. Nič nenavadnega, da je pokojni papež Benedikt XVI. velikokrat govoril o problematiki t. i. wellness kulture, kjer ljudje težimo za svojim lastnim udobjem, ki postaja glavna vrednota in merilo vsega.
In kako to izgleda v praksi? Bom povedal anekdoto. Pred kakimi 15 leti sem bil – za krajši čas – član župnijskega pastoralnega sveta v svoji prejšnji župniji (in sicer kot neizvoljeni in delegirani član, predstavnik molitvenega občestva). Pravzaprav me je prisotnost na sestankih nekako postavila na realna tla in osvobodila idealnih predstav o tem, kako močan in učinkovit je v resnici ta organ, ki je pravzaprav samo posvetovalno telo brez moči odločanja. Izkazalo se je, da je to nekakšen elitni debatni klub najbolj aktivnih župljanov. Nekajkrat smo razmišljali o tem, kako v luči tedaj aktualnih programov Cerkve na Slovenskem – s tem mislim na dokument »Pridite in poglejte« – spodbuditi evangelizacijo v lokalnem okolju, kjer živimo, in kakšne spremembe uvesti. In smo praktično vedno prišli do istega zaključka, češ pri nas v župniji še ni tako hudo in lahko vztrajamo pri starem načinu, ki smo ga že vajeni. Zakaj bi sploh vlagali v evangelizacijska srečanja za odrasle, če pa imamo verouk za otroke, zakaj bi se sploh ukvarjali z oddaljenimi, če pa se vera prenaša iz roda v rod, torej vertikalno in ne horizontalno? In zakaj bi sploh javno govorili oddaljenim kristjanom o tem, kaj konkretno dela Jezus v našem življenju, če je čisto dovolj, da smo tiho in damo dober zgled v vsakdanjem ravnanju?
Vseeno pa sem si drznil dati idejo: skrajšan program seminarja za evangelizacijo, kot ga organizira karizmatična prenova. Samo tri srečanja (namesto običajnih sedmih). Predlog je bil na seji ŽPS sprejet brez pripomb. Vendar je tisto glavno sledilo kasneje – s strani župnika sem bil obveščen, da ga je obiskala očitno zelo pomembna delegacija faranov in ga seznanila z dejstvom, da tega »mojega« projekta nikakor ne sme dovoliti, ker gre za krivoverski in bogokleten poseg v naše katoliško (bolj ali manj ruralno) okolje, za rušenje tradicije, ki so jo nas učili naši starši in naši dedje, za vnašanje nekakšnega novodobnega protestantizma. Na to informacijo sem se odzval s kratkim pismom župniku, da mimo njegove volje ne bomo organizirali ničesar, ker bi šlo za greh proti edinosti – vendar za tiste, ki projektu nasprotujejo, veljajo naslednje Jezusove besede: »Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker pred ljudmi zaklepate nebeško kraljestvo. Vi sami namreč ne vstopate, tistim, ki bi radi vstopili, pa ne dovolite vstopiti.« (Mt 23, 13) Sledil je župnikov posvet s prijateljem duhovnikom, ki mu je povedal samo eno svetopisemsko vrstico: »Duha ne ugašajte.« (1Tes 5,19) Seminar smo tako vendarle izpeljali, od župljanov smo bili prisotni samo tisti, ki smo bili sicer člani molitvenega občestva (verjetno so se ostali odločili za bojkot), ostali udeleženci so prišli od drugod. Kakšni sadovi bodo iz tega seminarja, pa verjetno še dolgo ne bo znano. »Vendar čas, ko bo kal pognalo, vedel zanj bo le moj Gospod,« je nekdaj prepeval italijanski krščanski kantavtor Claudio Chieffo, velik prijatelj duhovnika Vinka Kobala, v svoji znameniti skladbi In Gospod vsejal je seme. (In ja, to pesem smo zapeli z njim na internem koncertu kar v glasbeni učilnici ljubljanske teološke fakultete enkrat konec devetdesetih let, v istih prostorih, kjer sem kakšno leto ali dve kasneje poslušal predavanja nedavno umrlega profesorja Jožeta Trošta.)
