Piše: Álvaro Peñas (The European Conservative)
José Andrés Calderón je mladenič iz Madrida, ki je postal simbol molitve rožnega venca na demonstracijah na ulici Ferraz proti amnestiji, o kateri so se dogovorili Socialistična stranka in katalonski separatisti v protestnem gibanju, imenovanem “Noviembre Nacional”.
Kaj je »nacionalni november«?
Nacionalni november je transverzalno gibanje, v katerem najdeš ljudi različnih misli in ideologij: od konservativnih liberalcev do reakcionarjev, karlistov, falangistov itd. Vse tiste, ki so proti režimu, ki že desetletja marginalizira in uničuje idejo Španije, saj nam vlada strankarska oligarhija, ki namesto skupnega dobrega želi zgolj obogateti in promovirati svojo ideološko agendo. Amnestija je bila kaplja, ki je zlomila čašo in je mnoge ljudi prepričala, da je dovolj. Zato se vzklikajo različni slogani, obstaja pa temeljna ideja, da je Španija nad vsem, tudi nad ustavo in monarhijo, in da ta izjemna situacija zahteva takojšen odziv. Obstajajo tudi zastave Svetega srca, vzkliki, kot je “Krščanska in nemuslimanska Španija” in križ v simbolu nacionalnega novembra. Nacionalni november je na nekoliko neorganiziran način iskanje korenin, ki smo jih izgubili. Amnestija je ozemeljska nevarnost za enotnost Španije, je pa tudi duhovna in moralna nevarnost.
Kako je prišla ideja o molitvi v Ferrazu?
V petek, 3. novembra, se je začel protest, vendar je do eksplozije prišlo šele 6. novembra, ko je policija demonstrante zaplinila. Takrat ni bilo molitve, bile pa so zastave presvetega Srca Jezusovega in hrepenenje po Bogu. Prav na družbenih omrežjih, ki so močno vplivala na vse dogajanje v Ferrazu, so opozorili na možnost molitve rožnega venca in tako se je začelo. Ponudili so mi, da to storim, ker sem precej aktiven na družbenih omrežjih, pustili so mi megafon in smo začeli. Na začetku nas je bilo samo dvajset ali trideset, postopoma se je pridružilo več ljudi. Vsaka politična bitka ima verski kontekst, ker kot je rekel Donoso Cortes: “V vsako politično vprašanje je vključeno teološko vprašanje”. Pedro Sanchez in vsi tisti, ki nam vladajo, na nacionalni in mednarodni ravni, spodbujajo sekularno vero, nadomestno vero za katoliško vero.
Odkrito moramo povedati, da doživljamo preganjanje katoličanov. Obstaja fizična represija in lahko ste obsojeni na do eno leto zapora za molitev pred kliniko za splav, in obstaja še ena bolj tiha represija, katere namen je zapreti nas v naše domove in templje za molitev; ki se pretvarja, da biti kristjan pomeni moliti zgolj v cerkvi.
In ali ne mislite, da se je to zgodilo, ker se je veliko ljudi v Cerkvi odločilo, da se ne bodo borili?
Vsekakor. Seveda ne cela Cerkev, ker so duhovniki, ki se trdo borijo, toda na institucionalni ravni je iz strahu ali udobne brezbrižnosti Cerkev pasivna. Kot da je katoličan katoličan le, ko gre k maši, ne pa tudi na vseh področjih svojega življenja: v javnem življenju, v družini, pri svojem delu itd. Pogrešamo podporo cerkvenih hierarhij, ko so katoličani kaznovani ali preganjani zaradi izražanja svoje vere. Tako kot ostanejo praktično tiho ob odločitvi ustavnega sodišča o zakonu o splavu ali ko Pedro Sanchez sprejme zakon o evtanaziji in druge odkrito protikrščanske zakone.
Deloma posledica zateka k duhovnemu in ne »biti v svetu«.
Ja, saj navsezadnje mora katoličan imeti noge na tleh in vedeti, kje je, se pravi, da smo katoličani dolžni sodelovati v javnem življenju. Ne moremo se pretvarjati, da bomo v nekaj dneh odpravili vse ideološke zakone, ki so bili vsiljeni desetletja, vendar se moramo malo po malo boriti, da to situacijo spremenimo. Ne gre samo za španski problem, ampak za problem celotnega Zahoda, ker hočejo zgraditi civilizacijo brez Boga in to je razlog za to preganjanje.
Videli smo, kako je vladni delegat, ki ima jasno protikrščansko ideologijo, prepovedal molitev. Lanskega 1. junija je bil v kliniki za splav “Dator”, da bi izkazal svojo podporo in obljubil, da bo preganjal vse, ki želijo preprečiti splav, in ko govori o “preprečevanju”, misli, da gre tja molit ali dati priložnost ženskam, da se zavejo, kaj nosijo v maternici.
Preden so se začele demonstracije, ste se prijavili za državno policijo.
Da, prijavljal sem se, da bi postal inšpektor, vendar mi je zelo težko, ker sem storil upravni prekršek v skladu z zakonom o varnosti državljanov, ker nisem sprejel prepovedi vladnega delegata in višjega sodišča v Madridu. Ko me vprašajo, zakaj sem to storil, saj vem, kaj sem tvegal, je moj odgovor, da če v nekaj verjameš in imaš resnična prepričanja, moraš biti dosleden temu, kar misliš in delaš. Jasno mi je, da je Bog pred ljudmi in verjamem, da je treba zakone spoštovati, a ko so očitno tiranski, je naša dolžnost, da jih ne upoštevamo. Nepokorščina, ki je najblažji izraz pravice do upora, sodi v pozitivno pravo in naravno pravo.
Ali prejemate pomoč pri soočanju z globami in sankcijami?
Da, pomaga mi več ljudi in naš cilj je, da zadevo pripeljemo do ustavnega sodišča, če jo zavrnejo, pa na višjo instanco. Na Madžarskem obstaja zelo jasna sodba Evropskega sodišča za človekove pravice: »Odločitev o prepovedi mirnih demonstracij zgolj zaradi odsotnosti predhodne najave brez kakršnega koli nezakonitega ravnanja udeležencev je nesorazmeren poseg v pravico do mirnih demonstracij. in neoborožena skupščina«.
Kaj se bo zgodilo z “Noviembre Nacional”?
Na koncu bodo ljudje v Ferrazu čez nekaj dni ali mesecev nehali protestirati, vendar se je odprl nov horizont. Končno je zunaj levice Španija, ki se je prebudila iz letargije, iz tistega procesa omame, ki mu je bila podvržena že dolgo časa, in ki je razumela, da ni dovolj protestirati v nedeljo in oditi domov, ampak da je treba nenehno protestirati. Ljudje se tudi zavedajo, da je Španija nad vsem in če bodo ustava, sistem ali monarhija še naprej dovoljevali balkanizacijo Španije, jih bodo nehali braniti. Videli smo tudi, da del policije, ne vsa, brani samo državo in če je država v rokah ljudi, ki nimajo pomislekov paktirati s separatisti ali prepovedati molitev pred abortusi, nimajo težav pri izvajanju svojih ukazov. Dobršen del desnice je spoznal, da je bolj sam, kot je mislil, in da na nekatere institucije ne more računati.
Ali niso protesti tudi budnica tistim institucijam, ki si zatiskajo oči pred dogajanjem?
Na koncu je Nacionalni november krik Španije, ki ni pripravljena umreti, ljudi, ki so zelo zaskrbljeni zaradi tega, kar se dogaja. Ne vem, ali se je Španija prebudila, zagotovo pa so se mnogi. Pokazalo se je, da še vedno obstaja duh rekonkviste, vrnitve k temu, kar je bila Španija, in ne k temu, v kar jo želijo spremeniti.
