Piše: Gašper Blažič
V zgodovini ene od naših sosed – gre za državo, s katero smo delili skupno jugoslovansko zgodovino – obstaja datum, ki ga tam ne bodo nikoli pozabili. To je 17. avgust 1990. Na ta dan je bila namreč »spočeta« kasnejša domovinska vojna, ki je Hrvaški povzročila ogromno škode in žrtev, pa tudi večletno okupacijo njenega ozemlja, ki se je končala z akcijo Nevihta v začetku avgusta 1995, torej pet let kasneje. Vse do takrat pa je na ozemlju Hrvaške obstajala t. i. Republika Srbska krajina kot zahodni del takrat načrtovane Velike Srbije, z mejno črto na liniji Karlobag-Karlovac-Virovitica.
Pustimo ob strani dejstvo, da so se razna zborovanja Srbov na Hrvaškem začela že prej, že v letu 1989, ko je bila na oblasti še komunistična elita, vendar je propaganda že napovedovala, da se na oblast vračajo »ustaši« in da se krvavi dogodki v stilu Jasenovca lahko spet ponovijo. Jasno je, da so te napovedi močno prestrašile Srbe na Hrvaškem, a v ozadju takšne propagande so bili dejansko »inženirji« iz sestava jugoslovanske Udbe ter KOS JLA, ki so v prve vrste pošiljali svoje vazale. Ko je bila maja 1990 formirana nova oblast v Zagrebu, se je odnos lokalnih oblasti v občinah, kjer je prevladovalo pretežno srbsko prebivalstvo, do »centrale« v Zagrebu še bolj zaostril. Postalo je jasno, da gre v ozadju za politiko v skladu z memorandumom SANU (srbske akademije znanosti in umetnosti, op. G. B.) iz leta 1986, ki je zahteval ureditev srbskega nacionalnega vprašanja znotraj Jugoslavije na takšen ali drugačen način. 28. junija 1989 je srbski »vožd« Slobodan Milošević, ki je imel za seboj že celo serijo mitingov, s katerimi si je s pomočjo ulice utrjeval oblast in vpliv, na slovitem govoru na Gazimestanu omenil možnost oboroženih spopadov. Seveda je k zaostritvi nekoliko pripomogla nespretna politika Zagreba, ki je tudi neprevidno diskreditirala do tedaj vplivnega predstavnika hrvaških Srbov, sicer psihiatra Jovana Raškovića, ki problema ni želel reševati na vojaški način. Ko je bil slednji diskreditiran, so vajeti v roke vzeli lokalni kninski srbski voditelji, ki niso varčevali s svojo nasilnostjo. Tu velja omeniti predvsem dva: kninskega župana, sicer zobozdravnika Milana Babića ter šefa postaje kninske milice Milana Martića.
Kninski referendum, ki to ni bil, in vloga »kninskega šerifa«
Torej, kaj se je zgodilo 17. avgusta 1990? Tega dne naj bi se v občini Knin in še nekaterih občinah v severni Dalmaciji, Liki in Kordunu zgodil referendum o tem, ali želijo te občine pripadati Hrvaški (ki takrat niti še ni dobro razmišljala o samostojnosti) ali – Jugoslaviji. Pač v skladu s samoodločbo narodov, ki naj bi veljala ne samo za republike, ampak (po tedanji srbski interpretaciji) tudi za občine. Referendum je bil seveda izveden v skrajno neregularnih okoliščinah, v ozračju totalne psihoze, potencirane preko medijev (zlasti kninskega radia). Referendum je bil tako samo izgovor za vzpostavljanje t. i. srbske avtonomne oblasti (SAO) v določenih občinah, kar je pomenil začetek vzpostavljanje nekakšne države v državi, kjer bodo občine etnično čiste. Začelo se je s postavljanjem hlodov in skal na glavne prometne ceste, ki so povezovale Dalmacijo z notranjostjo Hrvaške. Blokiranje cest in železnic (tudi z razstreljevanjem) je seveda povzročalo ogromno gospodarsko škodo, oboroženi srbski civilisti so si mnoge turiste, ki so se vračali iz Dalmacije, pošteno privoščili. Začelo se je etnično čiščenje teh občin, saj so začeli hrvaške prebivalce z napadi na lokale, ropanjem in maltretiranjem izganjati iz svoje srede. Ko je želela hrvaška policija posredovati s helikopterji, jih je z lovskimi letali ustavila tedaj »nepristranska« JLA. Slednja je leta 1991, še pred osamosvojitvijo Slovenije, začela s čiščenjem hrvaških krajev (Kijevo, Vrlika), ki so motili idilo bodoče Srbske krajine. Kninski garniziji je poveljeval tedaj polkovnik Ratko Mladić, ki se je kasneje proslavil z vojnimi zločini v BIH.
Ne bom opisoval vsega dogajanja v tistem času, ki je prej kot leto po referendumu – vmes se je sicer zgodilo marsikaj tragičnega, denimo poboj hrvaških policistov v Borovem selu pri Vukovarju – razvilo v totalno vojno, slednja pa je zajela, ocenjeno čez palec, dve tretjini Hrvaške. Dovolj je izpostaviti samo nekaj značilnosti tistih, ki so vojno začeli (pustimo ob strani napake, ki jih je takrat naredila Tuđmanova administracija, ko se je hrvaški predsednik tajno pogajal s srbskim kolegom za delitev Bosne, ob tem pa žrtvoval obrambni sporazum s Slovenijo). In to niso bili samo lokalni Srbi, pač pa njihova glavna udarna pest – JLA. Čeprav je res, da so lokalni nacionalisti ob močni podpori matične Srbije oživljali ikonografijo iz časa Mihailovićeve vojske iz časa druge svetovne vojne, so bili in medias res predvsem produkt socialistične represivne vzgoje. Spomnimo: znani vojni zločinec Arkan je bil še v osemdesetih letih poklicni likvidator v službi Udbe, nazadnje je bil sam pokončan po mafijsko. Nekateri Srbi pa ga še vedno častijo kot narodnega junaka. V samih temeljih pa je šlo za komunistično vzgojene ljudi, ki so se namesto k internacionalizmu nato zatekli k nacionalizmu kot svoji osebni in splošni agendi. Njihov pogled na dostojanstva človeka kot osebe pa je bil tipičen za privržence razrednega boja. Zanje so bili vsi ne-Srbi dejansko razredni sovražniki in dogajalo se je, da so se dolgoletna prijateljska poznanstva s Hrvati na istem območju sprevrgla v hudo sovraštvo. Podobne težnje, vendar v manjši meri, so se pojavile tudi na hrvaški strani v odnosu do Srbov, podobno kot se v Ukrajini predvsem po lanskem 24. februarju krepi velik (in razumljiv) odpor do Rusije in vsega, kar je rusko.
Toda vrnimo se še nekoliko k t. i. kninski vstaji. Kot je bilo že omenjeno, je tam kot vodja tamkajšnje policijske (uradno miličniške) postaje deloval Milan Martić, ki je bil tam zaposlen od leta 1982 najprej kot nižji inšpektor, pred tem je deloval v Šibeniku. Martić se je sicer šolal na policijski šoli v Zagrebu, po nekaterih podatkih je bilo v vrstah milice tedanje SR Hrvaške precej večji delež Srbov od siceršnjega srbskega deleža prebivalstva republike. Prav ob referendumu avgusta 1990 je lokalno milico dobesedno izvzel izpod zagrebške jurisdikcije – notranje ministrstvo Hrvaške je takrat vodil Josip Boljkovac, njegov namestnik pa je bil Slavko Degoricija – in jo reorganiziral v milico kasnejše Krajine (miličnike so imenovali »Martićevi policaji«). Najprej je bil nekakšen obrambni minister samooklicane republike Srbske krajine, kasneje pa je postal celo njen predsednik. Leta 1995 je po operaciji Nevihta poskrbel za krvavo maščevanje in ukazal izstrelitev raket »zvonček« v samo središče Zagreba, pri čemer je padlo več smrtnih žrtev med civilisti. Leta 2007 je bil v Haagu na sojenju spoznan za krivega in bil kot vojni zločinec obsojen na 35 let zapora. To je bila logična odločitev, saj je prav Martićeva para-policija skrbela za etnično čiščenje ozemelj, ki naj bi sestavljala Veliko Srbijo. Veliko ljudi je bilo pobitih ali izgnanih. Številne, med njimi tudi ženske in starejše, so priprle, pretepale, mučile in umorile posebne enote, ki jih je vzpostavil prav Martić. Martićeve specialne enote so bile odgovorne tudi za ropanje in uničevanje nesrbske lastnine, zato se begunci niso mogli vrniti domov.
In še nekaj osebnega: kot osnovnošolec sem v začetku devetdesetih redno spremljal televizijska večerna poročila in med drugim zasledil podatek, da so Martićevi policaji ugrabili tudi novinarko TV Slovenija Tanjo Starič, sedaj voditeljico oddaje TV Odmevi.
Kninski sindrom med tistimi, ki jih je »j**eno več«
Od tu naprej bi se marsikomu lahko porodila tudi kakšna čudna asociacija glede sedanje ideološke pozicije prej omenjene novinarke in vseh njenih kolegov, ki jih je »j**eno več« (po Marcelu Stefančiču), pa tudi ideološke usmerjenosti uprave RTV Slovenija. Slednjo vodi človek, ki ima (morda le slučajno) isti priimek kot prej omenjeni »kninski šerif«. Toda kdor nekoliko bolje pozna zgodovino medijske (ne)svobode v nekdanji »Titolandiji«, se bo spomnil, da je bil v drugi polovici osemdesetih let medijski prostor v Sloveniji na nek način celo bolj odprt kot je sedaj. Nacionalna RTV se je sicer zelo počasi odpirala in ni nikoli dobro zakorakala na pot modernega pluralizma, kar se je poznalo predvsem v obdobju pred prvimi večstrankarskimi volitvami. Na drugi strani so se slabšale razmere v Srbiji, kjer je Milošević čedalje bolj krepil svojo oblast in maloštevilne neodvisne medije (denimo B92) uničeval podobno kot kasneje Vladimir Putin v Rusiji. V času po osamosvojitvi Slovenije se je medijski prostor odprl z ustanovitvijo dnevnika Slovenec, tednika Mag in od leta 1996 z znova oživljenim tednikom Demokracija (glasilo s tem imenom je sicer izhajalo v začetku devetdesetih let), ki je nastal na pogorišču propadlega Slovenca (slednji sicer obstaja sedaj kot spletni portal). Kasneje je propadel tudi Mag, njegov vsebinski naslednik Reporter pa je še nekaj let kasneje končal v Odlazkovih rokah. Če izvzamem spletne portale, je na področju medijev edino še Nova24TV kot novost pred skoraj desetletjem posegla v medijsko dogajanje in predstavlja velik trn v peti sedanji oblastni eliti.
A vendarle ima RTV Slovenija tu še vedno poseben status, saj zakon, ki predvideva obveznost plačevanja rtv prispevka, še vedno velja. Kot je znano, je v času prejšnje vlade in koalicije RTV Slovenija še vedno deloval s pretežno levo usmerjenostjo, vendar tudi s precej omejeno mero pluralnosti ter drugačnosti. Ne glede na to pa je stara nomenklatura obdržala najmanj 90 odstotkov nadzora. Kar ji ni dovolj, saj zahteva stoodstoten nadzor! Zato je sedanja koalicija lani rokohitrsko sprejela nov zakon o RTV, ki ga je prikazovala kot »rešitev« za menda »ugrabljeno« RTV, s čimer je dosegla tudi zmago na referendumu. Posledice vidimo sedaj: po prevzemu najvišjih funkcij se sedaj čisti še zadnje uredniške kadre, nastavljenci, ki bi jim lahko rekli tudi RTV-jevi »Martičevi policaji«, pa čistijo oddaje vseh tistih kadrov, ki jim politično ne ustrezajo. Pozor, tu ne govorimo o njihovi morebitni nestrokovnosti – gre povsem za razredno zavest o »naših« in »nenaših«, za avantgardno sovraštvo do vseh, ki so prepoznani kot »razredni sovražniki«. Ob tem ni mogoče spregledati srčike mentalne matrice novih političnih nastavljencev na RTV: prikazujejo se kot »žrtve« domnevnega fašizma prejšnje vlade, kot nekakšni rešitelji, ki bi radi spet vzpostavili »normalen« nacionalni medij. Jasno je, da gre tu za povsem sprevrženo sliko realnosti – namesto fotografij nam novodobni »Martičevi policaji« kažejo njihove negative in nas prepričujejo, da so to realne podobe. In na podlagi tega izvajajo brutalno čistko na ustanovi, ki jo smatrajo za svojo last, ter nas prepričujejo, da »rešujejo Slovenijo«. France Popit in Stane Dolanc bi bila zagotovo ponosna nanje.
Vzporednice med ugrabitvijo RTV ter srbsko kninsko vstajo pred 33 leti pa se ponujajo kar same. Sapienti sat – dovolj za pametne.