Piše: Frančiška Buttolo
Naj bom odkrita, mene je zelo, zelo strah uničujoče moči globalne digitalizacije v neki novi, globalistični neokomunistični družbi, v kateri bo imelo vso oblast nekaj neokomunističnih multimilijarderjev. Da ta moj strah gotovo ni povsem neutemeljen, sem spoznala, ko sem pred nekaj meseci na enem od medijskih portalov, v povsem nenapadalnem odzivu na enega od svojih člankov, prebrala natančen opis nekega svojega najintimnejšega pripetljaja, sicer povsem običajnega in v bistvu nepomembnega, vsekakor pa zelo, zelo intimnega. V odzivu je bil, črno na belem, postavljen pred oči tako rekoč vsega sveta. Pa čeprav ni nikogar zanimal. Zelo, zelo presenečena sem ga večkrat prebrala. In – zelo, zelo razočarana – sem spoznala, da se je torej tudi mene že dotaknila uničujoča moč globalne digitalizacije.
Prav nasprotno, velika sposobnost neokomunistov (največjih bogatašev na svetu s komunističnim prepričanjem) za zavajanje vseh slojev v katerikoli družbi, predvsem z navidezno verodostojno kritiko desnice in z lepimi obljubami v medijih, je praktično že v vseh največjih zahodnih državah privedla neokomuniste na trdno oblast. Sedanji Bidenovi politični procesi v ZDA – tako rekoč tik pred naslednjimi volitvami 2024 – v zadnjih letih prav nič ne zaostajajo za Putinovimi, ki se običajno dogajajo pred volitvami v Rusiji. Ameriški neomunisti tako uspešno kritizirajo skoraj vsako uro nekdanjega Trumpovega vladanja, da si že skoraj polovica volilcev v ZDA želi prepovedi vseh desnih strank. “Osvobojene” ženske, spolni posebneži, podnebni aktivisti, različni nekrščanski vernik (zlasti muslimanski), pripadniki vseh nebelih ras, skoraj celotna intelektualna elita z levičarskih univerz in višjih šol, levi sindikati, novi in stari komunisti, državni uradniki, vsi medijski delavci, vojska, policija itn. – vsi ti so navdušeni nad sedanjim Bidenovim izgnjanjem republikancev in Trumpa iz politike ZDA, če bo le mogoče – za vedno. Pa ne le Trumpa, če bo le mogoče, tudi prepoved vseh desnih strank.
Torej naj bi bilo v ZDA približno tako – kolikor še ni – kot je v Rusiji, le da je v ZDA nekaj več navideznih človekovih pravic, na primer antirasističnih in antinacionalističnih, ki prikrivajo dejansko skrajno levo ameriško diktaturo.
Vse to pa je v resnici po padcu Berlinskega zidu najprej uspelo Putinu, le da so v Rusiji – namesto antirasističnih in antinacionalističnih človekovih pravic – v ospredju nacionalni interesi, močno povezani s pravoslavnim krščanstvom. Mogoče je reči, da je ruski neokomunizem bolj desen, ameriški pa bolj lev, pa naj se zdi to še tako neverjetno. In Kajti Rusi, navajeni izključno na komunističo oblast, so v celoti podprli Putinovo ponovno vrnitev politike v stalinistične, nekoliko prenovljene, tirnice
In skoraj nikogar ne moti, ker mu formalno sploh ni bilo potrebno razglasil neokomunistične ureditve ali diktature. Ustava in zakoni so zanj in za državljane Rusije, samo še za okras. Skupni interes Putina in ruskih državljanov pa je obnovitev ruskega imperija, tolikšnega in takšnega – bolj ali manj – kakršen je nastal po drugi svetovni vojni. In zaman se že skoraj stoletje po koncu druge svetovne vojne svet vprašuje, zakaj so velesile po drugi svetovni vojni nekdanjo Hitlerjevo Nemčijo spremenile v prava gospodarska nebesa, številne države, ki so se borile proti nemškemu nacizmu pa pahnile v sovjetsko komunistično siromaštvo in diktaturo.
Zdaj pa, tako kaže, so prav blizu neokomunistični diktaturi vse največje države. Na prvi pogled predvsem zaradi tega, ker digitalizacija omogoča najpopolnejši nadzor nad državljani. Posameznik se ne more več zateči v samoto in se nekako izogniti nadzoru. Tajne policije skoraj niso več potrebne, ker se podatki zbirajo kar samodejno in opozarjajo na določena odstopanja od zapovedanih vzorcev vedenja, načina življenja in izražanja – zlasti govorjenja in pisanja. Mediji so samo še policijske izpostave, nekakšni muholovci, na katere se lepijo vse informacije, medijski lovci na človeške glave pa pozorno opozarjajo na netipične “pojave”. Te “pojave” medijska uredništva – pogosto ne da bi vedela – avtomatično registrirajo in usmerjajo v določene centre za njihovo analizo. Če gre za karkoli “oštrega”, se na obrambo “demokracije” pripravi policija. Vedno upravičeno, kajti svoboda govora v neokomunističnih diktaturah ni nikoli upravičena. Najboljši primer za dokaz o resničnosti te trditve pa je – jasno – sedanji predsedniški kandidat ZDA – konservativec Donald Trump. O najpomembnejšem političnem problemu v državi, o Bidenovi neokomunistični diktaturi, ne sme niti črhniti. Takoj bi ga spet zaprli, pa ne le za pol ure, kot so ga prvič. Tako je zdaj v ZDA. In v čem se in torej sedanja dejanska neokomunistična državna politika ZDA tako bistveno razlikuje od neokomunistične Putinove v Rusiji? V povsem nepomembnih stvareh, a niti v eni sami pomembni, vsaj ne bistveni.
Morda se politika ZDA pa trenutno razlikuje od ruske samo po tem, da so Putinove neokomunistične človekove “pravice” bolj tradicionalno oziroma nacionalno in versko obarvane, Bidonove pa so moderne (ateistično dekadentne, povezane zlasti s spoli in spolnostjo, neorasistične – proti belcem, pa tudi kvazi znanstvene, večinoma povezane z zavajanjem o podnebnih spremembah, ki menda smrtno ogrožajo človeštvo ). Zato ZDA in Rusija nista več nasprotnici zaradi različnosti politične ureditve teh dveh držav, temveč zaradi tega, ker tekmujeta za prevzem prvega mesta med največjimi in povsem enako družbeno urejenimi – neokomunističnimi – državami. Saj se v vse bolj neusmiljeno tekmo med Rusijo in ZDA vključujejo tudi njune novejše tekmice, zlasti pa – prav tako že skoraj povsem neokomunistična – Kitajska.