Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Danes zjutraj (20.4.2026), pri poročilih ob sedmih, nam je Radioprvi – vsem zavednim Slovencem – zagrozil, da nas čakajo temeljite omejitve na področju svobode govora, ki zadeva sprejemanje vse večjega in večjega števila priseljencev iz tretjega sveta v Slovenijo, kar po mnenju slovenskih nacionalistov in rasistov, kot je bilo mogoče razumeti govorce na radiu, negativno vpliva na obstoj slovenskega naroda in na njegovo prihodnost. Pri vsem tem pa, so trdili na radiu, še najbolj trpijo otroci priseljencev, pa tudi Romov.
Res, tujcev je v Sloveniji vse več, kar nekaj narodno zavednih Slovencev pa to nikalor ne veseli, čeprav celo Cerkev uči, kako je svet – tudi Slovenija – za vse dovolj bogat, če bi se vsi ljubili, kot brat ljubi brata.
V glavnem pa sta v Sloveniji zamrznjena, ne pa zmrznjena, slovenska partija in udba, da bi si levičarji v politiki pridobili volilno podporo priseljencev, sklenila uničiti slovenski narod. Najprej je Kučan odlikoval kralja svetovne multikulturnosti Sorosa, potem pa je uničevanje slovenstva steklo kot po maslu. Zaradi zelo zvitega načina – razpršenega – priseljevanja ilegalnih migrantov (uveljavil ga je neki udbovec z večnim metuljčkov, ki ga zdaj ne nosi več) v Sloveniji skoraj ni več – ne mesta ali vasi – ampak niti zaselka, v katerem kmalu ne bodo Slovenci več v večini, marsikje pa jih niti ni več. Zaradi tega se Slovenci med seboj vse pogosteje pogovarjajo, da je z našim narodom praktično konec, priseljevanja pa je kljub temu vse več in več. Državne oblasti so, seveda, opazile, da slovenski otroci, ki slišijo pogovore odraslih, instinktivno napadajo vrstnike neslovenskih korenin.
Jasno, da je rešitev ena sama: Slovenci se moramo čimprej spet naučiti molčati, kot smo znali pod nekdanjimi totalitarizmi – pod fašizmom, nacizmom in komunizmom. Molčati bomo kmalu morali, niti v najožji zasebnosti ne bomo smeli več govoriti o koncu slovenskega naroda, temveč se bomo morali vedno in vsepovsod hvaliti, kako nas veseli izginotje vsakršnega slovenskega nacionalizma in rasizma v Sloveniji. Otroke pa bomo morali učiti zgodovine tujih narodov, velikih žrtev suženjstva, kolonializma, nacionalizma in rasizma belcev nad skoraj vsem svetom. Šole bodo kmalu morale učiti samo še zgodovino multikulturnosti in zgodovino mučeniskih narodov tretjega sveta. Pred približno desetimi leti sem na radiu poslušala neko strokovnjakinjo in političarka iz EU, kako je “svetovala” slovenskim muzealcem, naj z najbolj vidnih mest v muzejih slovenske eksponate čimprej zamenjajo z artefakti iz tretjega sveta, da bi tako zmanjšali nacionalizem in rasizem v Sloveniji, še zlasti pa med šolsko mladino. Ne, nisem mogla verjeti lastnim ušesom, da je ta ženska sploh lahko govorila vse te strahote na slovenskem radiu, verjetno celo kar na nacionalnem, se natančno ne spominjam več. Če to ni bil pravi multikulturni rasizem do slovenskega avtohtonega naroda na somčni strani Alp!?
O tovrstnem – multikulturnem – rasizmu v EU sem nekajkrat že pisala. Nekaj je bilo vendarle objaljenega. Kako multikulturna je Slovenija, pa lahko vidimo tudi zdaj, ko hoče novi predsednik slovenskega parlamenta obiskati Rusijo. Vsi politični multikulturniki, ki kaj veljajo, vpijejo, da slovenski politik nima pravice na štiri oči slišati še drugega – političnega – mnenja. Res, neverjetna demokracija vlada med temi multikulturniki! Teroristični Hamas z Bližnjega vzhoda pa sprejemamo tako rekoč na rdečem tepihu in s cvetjem.
Iz dneva v dan imamo vse manj normalne zahodne demokracije, vse več pa je multikulturnega nacionalizma, rasizma in totalitarizma. Gotovo, saj vse to v Sloveniji in drugje, občutimo predvsem vsak dan na svoji lastni koži. Pred par minutami sem hotela pogledati, kako je kaj z branostjo mojega članka Slepo sovratvo do Janše. V njem priznavam, da nimam več veselja do spremljanja slovenske politike in pisanja o njej. Oboje se mi je zdelo smiselno, dokler sem verjela v – vsaj pretežno – slovensko Slovenijo. Zdaj pa je tudi meni še predobro znano, kot je že vsakomur na Zahodu, da smo skoraj v vseh državah EU, avtohtoni narodi samo še skrajno strpne manjšine. Prevladala je ena sama nacionalna “identiteta”, v bistvu ena in edina “čista rasa”, imenovana multikulturnost. Očitno se bližamo novemu rasizmu, nekakšni narobe obrnjeni Hitlerjevi – nacistični – rokavici. Kdor se ne strinja s prevladujočo in edino “čisto raso” imenovano multikulturnost EU, lahko pričakuje, da bo kmalu nosil na rokavu, podobno kot so nosili v Hitlerjevi Nemčiji “židovsko” zvezdo, oznako, da je kdo rasist in nacionalist, torej proti multikulturnemu totalitarizmu.


