-1.5 C
Ljubljana
sobota, 23 novembra, 2024

Kako bo razsojalo devet političnih aktivistov »depolitiziranega« Ustavnega sodišča RS?

Piše: Mitja Iršič

Ko je Ustavno sodišče RS vrnilo sodbo v primeru Patria nazaj v odločanje nižji instanci, smo si vsi oddahnili. Ne za prvaka opozicije, saj je bilo jasno, da bo ta v vsakem primeru primer dobil, če ne prej, pa na Evropskem sodišču za človekove pravice. Oddahnili smo si za pravno državo. Za vladavino prava. Za občutek normalnosti in reda. Že takrat je bila pretežna večina ustavnih sodnikov bolj kot ne levo liberalno usmerjena. A so soglasno dejali, da je bila korupcijska afera Patria neprepričljiv indični konstrukt tožilstva, ki ga je nato skozi tri instance vzdrževalo – takrat že hudo ideološko načeto – pravosodje. A ustavno sodišče je bilo jasno – indične sodbe v Sloveniji ne dosegajo standarda pravično dokazane krivde. Zadnji sklep ustavnega sodišča, ki je razveljavil zadržanje novele zakona o RTV Slovenija je to vero v pravno državo porušil. Nekdanji ustavni sodnik Jan Zobec je rekel: »Ta sklep je prelomnica, zdaj je možno karkoli.«

In res – ljudem, ki so brali sklep, pa če so pravniki ali laiki, so šle kocine pokonci, če so se res poglobili v jedro zadeve: šlo je za očitno kršitev ustavne pravice do pravnega varstva predlagateljev, ki so zdaj obtičali na pravni nikogaršnji zemlji, mogoče pa je tudi, da jih niti ESČP ne bo odrešilo, saj še niso izčrpali vseh pravnih instrumentov v Sloveniji, kjer pa jih prav tako ne bodo mogli, ker so sodniki že naznanili, da so v brezupnem patpoložaju. Srhljivo je bilo videti, kako sistematično so si sledili koraki, ki so bili videti kot dobro koordiniran balet med izvršilno in pravosodno oblastjo z dodatnimi plesalci v ozadju, sestavljenimi iz provladnih novinarjev RTV in t. i. civilne družbe, ki jo sestavljajo predvsem aktivisti levih nevladnih organizacij.

Pozabimo za trenutek novelo zakona o RTV Slovenija, ki je v svojih osnovnih posledicah manj pomembna, kot si mislimo. Čez 20 let nihče več ne bo gledal televizije, kaj šele fosiliziranega ostanka nekih drugih časov, kot je RTV. Gre za širšo stvar. Ustavni sodniki so odprli Pandorino skrinjico, pri čemer so povsem opustili pravni premislek in se spremenili v izrastek izvršilne oblasti in leve ulice. To, kar je leva interesna sfera od njih želela, so ukalupili v pravno retoriko in na videz legitimirali svojo odločitev. Razumete, kaj so zares storilo ustavno sodišče? Videti je, da je postalo politični organ, ki je pomežiknil levi interesni sferi, da je pripravljen zanjo postati stroj izvajanja njenih želja in ideologije. Tista trdnost, ki smo jo vsi skupaj čutili pri razsodbi o Patrii je razbita. Nihče več ni varen.

Medtem pa je predsednica republike med vrsticami že napovedala, da pluralnost mnenj na ustavnem sodišču »ni prinesla nič dobrega« in da se bo sama »maksimalno potrudila, da se z novini imenovanji kaj takšnega ne bo več ponovilo«. Kako se to bere? Čez dve do tri leta bomo imeli na sodišču devet levih aktivistov, ki se bodo o vsem strinjali enako homogeno kot novi programski svet na RTVS. V čem smo potem drugačni od slovanskih bratrancev Belorusov in Rusov?

Depluralizacija oz. ideološko čiščenje institucije se napoveduje v času, ko je družbena klima takšna, da si kar velik del ljudi želi priti do bogastva po poti iz leta 1945. Vedno več poslušamo o tem, da bogati nimajo moralne pravice do velikih hiš. Poslušamo, kako podjetij ne bi smeli voditi lastniki. Poslušamo pozive, da se ukine pravica do dedovanja. Pa to niso blodnje kakšnega narkomana z Metelkove, ki navsezgodaj zjutraj išče prvi dnevni fiks. O tem razpravljajo pravniki, akademiki in tudi politiki, ki krojijo našo usodo. V koaliciji imamo stranko, katere osnovni cilj je podružbljenje zasebnega premoženja. Obstaja torej družbena in politična volja, da se napade 33. člen Ustave RS, ki varuje zasebno lastnino in dedovanje. V času, ko je ustavno sodišče razsodilo o Patrii, me ne bi preveč skrbelo. Ustavno sodišče je bilo vedno valobran pred viharji najbolj primitivnih vzgibov v družbi. Videti pa je, da ni več tako. Zaskrbljeno se lahko vprašamo, ali bi devet skrajno levih aktivistov s pravno izobrazbo, ki bi si na željo predsednice nadelo škrlatno ogrinjalo, res postavilo na stran 33. člena Ustave RS ali pa bi morda v obrazložitev zapisalo, da je treba na lastninsko pravico gledati z vidika socialne pravičnosti, zato ni neustavno, če politkomisarji zasežejo nepremičnine Iva Boscarola.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine