(SMLEDNIK) Začela se je sezona igre na prostem – tokrat na sporedu Krekov “Občinski tepček”

Piše: G. B.

KUD Smlednik velja za zelo aktivno društvo na področju kulture in v primerjavi z mainstream kulturo, ki temelji na raznih performansih in modernih provokacijah, veliko pripomore k ohranjanju pristne slovenske kulture. Tudi z dramskimi uprizoritvami. Mesec junij – seveda takrat, ko ni na sporedu kakšnega nogometnega prvenstva – kot nalašč za pripravo igre na prostem. 

V Smledniku so se takšnega projekta prvič lotili leta 2015 z igro Manice Komanove “Prisega opolnoči”. Sledili sta še igri “Naša kri” in “Vaje zbora”, ki je bila izvedena v letu pred epidemijo covid19, torej v letu 2019. Razen slednje so bile vse igre izvedene na dvorišču mogočne Merjaščeve domačije tik pod smleško cerkvijo sv. Urha, v neposredni bližini kulturnega doma. Gre za enega redkih še ohranjenih kmečkih dvorov, ki ima za seboj dvorišče in seveda izjemen ambient, ki je v toplih poletnih večerih lahko zelo romantičen. Kot nalašč za izvedbo ljudske igre, ki jo je tokrat prispeval kar Janez Evangelist Krek, ki ga bolj kot dramatika poznamo kot duhovnika, državnika in velikega borca za kmete in delavce v svojem času. In je, kot pravijo viri, tudi v Smledniku imel sorodstvo. Tam je namreč živel in deloval prvi poklicni učitelj v Smledniku, Janezov sorodnik Martin Krek, ki je v Smledniku tudi pokopan.

Tudi tokrat se je v vlogi režiserja (ter igralca) preizkusil že izkušeni Nejc Smole, ki je, mimogrede, tudi župan občine Medvode in je okoli sebe zbral ekipo domačih igralcev, ki jih sicer, vsaj nekatere, redno vidimo na odrih medvoške občine. Pa tudi ostalih sodelavcev in seveda tistih, ki so na svoj način prispevali svoj kamenček v mozaiku. Tudi lastniki oz. dediči Merjaščeve domačije, ki so znova prijazno odstopili svoje domovanje. Že pred vhodom na dvorišče, kjer se sicer mogočna vrata odprejo deset minut pred začetkom predstave, vas prodajalke vstopnic usmerijo pred sprednji vhod v Merjaščevo hišo, ki se za tisti večer spremeni v gostilno “Pri golidarskem mostiču” (in vam tam pred predstavo postrežejo s kozarčkom rujnega, na mizah vas pričakajo karirasti prti, ob šanku pa mladi godci s harmoniko). In zakaj? Ker tokratna igra – “Občinski tepček” – gledalca ponese stoletje nazaj v (izmišljeno) vas Golida, kjer je krčmar obenem tudi župan, njegovi odborniki pa imajo različne vaške vloge. In vsak od njih je po svoje prav poseben. Krčmarjeva dekla Jera, ki zna včasih krepko sitnariti, okrajni pisar, edini res gosposki človek v vasi, ki deluje kot nekakšen kmet v gosposki obleki in ves čas hoče na skrivaj njuhati tobak in ga metati na tla. Pa seveda najbolj tumpasti od vseh, to je Jurca, za katerega pravijo, da ima dve levi roki in čisto nič ne zna narediti, kakor je treba. In sedaj se odborniki dogovarjajo, da Jurco, ki s svojo pojavo deluje kot Brincelj iz Kekčevih ukan, postavijo za vaškega pastirja. A bolj jih skrbi to, da Golidarji še zdaj niso postavili mostu, čeprav bi ga morali že zdavnaj, zaradi tega pa bi jih lahko višje oblasti krepko kaznovale.

Seveda velja omeniti še dve osebi v vasi, ki se zdita nekoliko znani: to sta policaj in Cefizelj. Ne, tokrat ne gre za Butalce, zato ta dva skoraj ne komunicirata med seboj. Golidarski Cefizelj je za razliko od butalskega pač poštenjak, ki ga sicer rad malo več spije, medtem ko je policaj nekdanji vojak, ki se je menda boril v Afriki in ga ti spomini na črno celino ves čas spremljajo. In po svoji pameti res spominja na policajske vice.

Napetost v igri se poveča, ker dobijo od okrajne oblasti obvestilo, da se nekje okoli potika nek gosposko oblečen človek, ki je v resnici navaden kriminalec – a le kdo bi to utegnil biti, če pa je opis tako splošen, da bi to lahko bil kdorkoli? Potem pa še pričakujejo obisk komisarja, ki naj bi preveril, ali je obljubljeni most res zgrajen. In res se prikaže nek gosposko oblečen človek… In mu priredijo celo gostijo, zakoljejo prašička in piščance (in seveda se mila Jera ob tem skoraj zjoče…). No, v stilu Gogoljevega “Revizorja” pa se izkaže, da… Jejhata, da pravi komisar v resnici sploh še ni to in da je tisti gospod v resnici strašen kriminalec Macafur, ki ga pride aretirat okrajni orožnik, še preden bi utegnil komu kaj storiti. Medtem pa si pravega komisarja privoščita policaj in Jurca. Slednji mu pokaže mostič, ki v resnici pripada sosednji občini, policaj pa v svoji dolgi karieri pravega komisarja aretira kot svojega prvega aretiranca v življenju. In se komisar zave, da imajo res sposobno policijo, župan pa, da Jurca morda niti ni tako trčen, kakor na prvi pogled izgleda (navsezadnje mu je posvečena tudi skladba).

O PREDSTAVI | Igra se vrši v občini Golida. To je ravno malo pod gorjansko občino. V skupnosti, kjer vsakdan poteka nekako tako, kot teče reka pod mostom. Včasih bolj burno, včasih bolj mirno. Včasih pa se zgodi, da reka most odnese. V tej majhni skupnosti Golida je vsakdo kaliber svoje sorte, v njej je tudi pamet včasih bolj majhna in samozavest toliko večja. V majhni skupnosti Golida tako včasih ne veš čisto točno kdo je pravi – občinski tepček. In prav zato lahko v tej majhni skupnosti Golida vsakdo najde tudi delček sebe – in se mu nasmehne