Piše: Edvard Kadič
Ugled je v politiki precej zanimiv fenomen. Že politika kot dejavnost ne kotira prav visoko glede ugleda, če ga pa še politik nima, ga res nihče ne jemlje prav resno. Besede takšnega politika žanjejo samo posmeh in zgražanje javnosti. Prav dolgo tako ne gre in politik se prej ali slej umakne iz javnosti. Se spomnite zadnjega obdobja Karla Erjavca? Ali pa Marjana Šarca ali Alenke Bratušek, preden sta kljub popolnemu porazu spet zasedla ministrske stolčke?
A če pri ljudeh pravimo, da je potrebnih veliko dobrih del, da se ugled zgradi, in samo eno slabo, da se zruši, pri ustanovah ni čisto tako. Težko najdete ustanovo, ki bi vztrajno ponavljala napake, tako da bi popolnoma izgubila svoj ugled. Pogosto gre samo za kakšnega direktorja, ki si ustanovo »prisvoji«.
Tak primer je bilo pred časom Računsko sodišče RS. Prav posebej se zaradi negativnega mnenja ali t. i. mnenja s pridržkom te ustanove ni vznemirjal prav nihče. Potem pa se je nekega dne razvedelo, da predsednik tega »sodišča« Tomaž Vesel poleg svoje službe še honorarno dela kot predsednik Komisije za revizijo in skladnost pri Mednarodni nogometni zvezi (Fifa) in zasluži sanjskih četrt milijona dolarjev letno, čeprav je to eksplicitno prepovedano. Bolj je Vesel zanikal in se zapletal v razlage, več informacij je prišlo na plan o tem, kako je povezan s Čeferinom na Uefi, kako je sploh prišel tja, kakšne so omejitve pri delu, da sploh ne bi smel delati tega itd. Sklicevanje na »ni krivde, če ni obsodbe« je v takšnem primeru premalo. Zagovarjati etiko, hkrati pa biti etično kompromitiran, preprosto ne gre, pa če te mediji še tako pokrivajo.
Podobno je tudi zadnje dni odjeknila odprava odločbe o začasnem zadržanju novele zakona o RTV na Ustavnem sodišču RS. Problematično vlogo je ustavno sodišče zame igralo že v času covidne krize, ko je s svojimi sklepi, kolikor je le bilo mogoče, oteževalo vladanje takratni Janševi vladi. V primeru aktualne novele zakona o RTV pa je šlo še korak niže po lestvici ugleda, proti popolnemu razvrednotenju svojega objektivnega videza v družbi torej. Naloga ustavnega sodišča je kristalno jasna. Presojati skladnost zakonov z ustavo. Če državni zbor kot zakonodajalec sprejme neki zakon in se nekomu, ki ima v zadevi pravni interes, zdi, da novi zakon ni skladen z ustavo, lahko zahteva presojo skladnosti. Državljani pričakujemo, da bo takšna ustanova delovala objektivno, nad osebnimi političnimi preferencami torej, v dobro državljanov in države. Če pa pogledamo dogajanje okoli omenjene odprave zadržanja, lahko ugotovimo, da preprosto ni tako. Predsedujoči sodišču in poročevalec v tej zadevi, sodnik Accetto, je po odločitvi zvečer v oddaji Odmevi dejal, da sodišče preprosto ni sposobno v razumnem roku razsoditi o zadevi, saj je notranje preveč razklano. Do tod je vse skupaj še nekako razumljivo. Vsak od sodnikov ima nekakšen svoj pogled na zadevo in ni težko razumeti, da se ne strinjajo. Je pa težko razumeti, da odpravijo zadržanje in nato naprej presojajo o evidentno spornem zakonu, o katerem bodo po besedah omenjenega sodnika odločili ob svetem nikoli. Ustavno sodišče je torej nadomestilo ustavno nesporni zakon z evidentno spornim. Nekaj tukaj »ne štima«, bi rekli po domače. Pred to novelo je veljal zakon, ki ni bil sporen. Potem pa je vlada sprejela zakon, ki je sporen ali pa tudi ne. Zadržanje izvajanja je ukrep, ki je namenjen varovanju sistema pred škodljivimi posledicami izvajanja zakona, če se izkaže, da ni ustaven. Zdaj je pa ustavno sodišče izvajanje evidentno spornega zakona dovolilo in s tem nadomestilo ustavno nesporni zakon. Je tukaj kdo nor ali se samo meni zdi, da resno nekaj ni v redu s takšno odločitvijo? Če se to zdi samo meni, bom že preživel. Če pa gre za politično odločitev – in vse kaže na to –, bo država to težko preživela. Zagotovo pa takšno delovanje ne koristi ugledu institucije. Res je škoda, da ugled institucijam v Sloveniji pada kot po tekočem traku.
Če računskemu in ustavnemu sodišču dodam še Slovensko akademijo znanosti in umetnosti (SAZU) ter njene eskapade s kolesarskimi protesti, praktično nemega Varuha človekovih pravic, pojočo in plešočo predsednico Državnega zbora RS, obljube in reforme predsednika vlade in ministrske ekipe, ki jih ni, postaja ta prosti pad ugleda državnih institucij naravnost grozljiv. Še dobro, da smo v Evropi, da se lahko kitimo vsaj z njenim ugledom, če že lastnega tako hitro zmanjkuje.
