Piše: Petra Janša
Preteklo sredo sva se v dopoldanskem času s fotografinjo odpravili v Živalski vrt (ZOO) v Ljubljani Tam naju je pričakala direktorica Barbara Mihelič. Med dveurnim sprehodom nama je predstavila, kaj vse se dogaja pri njih v spomladanskem času, ko se narava prebuja.
»Pomlad je poseben čas. Vse ozeleni, večina mladičev pride na svet zgodaj pomladi, da imajo do zime, ki je zahtevnejša, čas, da dorastejo,« nam pripoveduje direktorica ZOO Ljubljana in doda, da je sočno brsteče vejevje za nekatere živali najboljši posladek. »Posebej za žirafe in lose je to osnovna hrana in zanje moramo priskrbeti tri tovornjake vej na teden. To so veje, dolge od 3 do 4 metre. Bambus pa je osnova za mačje pande, ki potrebujejo vsaj 2000 svežih listkov dnevno.«
Levji par je počival
Pot smo začele pri paru azijskih levov, ki je po obilnem obroku počival v svojem slogu – levinja zgoraj na skali, lev spodaj v senčnem skalnem brlogu. Na moje vprašanje, kako udomačena sta, je gospa Miheličeva odgovorila, da želijo, da živali ohranijo čim več naravnega vedenja, zato jih hranijo na čim bolj naraven način, tako da dobijo cele trupe živali. V tem primeru so levjemu paru pripeljali mrtvi ovci, ki ju je moral sam očistiti. Tako sta pojedla tudi hrustanec, kosti in drobovino. »Mi radi poudarimo, da živali jedo živali, ne mesa. Vsebina želodca je za mesojede živali vir rastlinske hrane oziroma nekakšen probiotik,« pripoveduje direktorica ZOO ter doda, da podobno velja za rastlinojede živali. »Govedu se v vampu ustvari toliko simbiontov, da je to ekvivalent polkilogramskega zrezka na dan. Prevelika poenostavitev je, če bi rekli, da mesojedi ne jedo nič rastlinske hrane in da rastlinojedi ne uživajo ničesar beljakovinskega. To je v živalskem svetu malo drugače.«
V razgledni hiški se lahko poučimo, kako ogroženi so levi, in spoznamo zgodovino, kje vse so nekoč živeli – strnjeno prav vse do Indije. Tudi leva v ZOO Ljubljana sta potomca živali, ki so bile pred štirimi desetletji pripeljane iz edinega rezervata Gozd Gir, kjer so se levi ohranili v Indiji. Za obiskovalce je priporočljivo, da si vzamejo čas in od tod opazujejo levji par med hranjenem. »V naravi so krovni plenilci, ki skrbijo, da je cela piramida uravnana,« nama razloži gostiteljica.
Hranjenje lemurjev
Pot nas je peljala do otoka, kjer smo se ustavili, da bi nahranili dva puhasta lemurja oziroma navadna varija. To atrakcijo imajo v posebnem programu za obiskovalce ob predhodni rezervaciji. V bližini jima družbo dela skupina pelikanov, ki so kolonijske ptice, pa tudi race in črni labod. Če dobro opazujemo, lahko v ribniku opazimo ribe in želve. Prijeten kotiček za oko in uho, sploh v tem letnem času, ko vse zeleni in cveti. »V ZOO imajo različne pristope prikazovanja živali. Včasih je bil moderen taksonomski prikaz, kar pomeni, da so podobne vrste skupaj. Tako smo v preteklosti skupaj imeli ptičje kletke, zverinjake, opičje kletke itn. Drug prikaz, ki je bil najbolj pogost do zdaj, je bil zoogeografski, ko si med sprehodom sočasno gledal živali, ki bivajo skupaj tudi v naravi. Gre za približek naravnega okolja. Nov princip prikazovanja pa je, da prikazujemo živali, ki so najbolj potrebne varstva, se pravi tiste, ki so najbolj ogrožene, in temu prilagodimo kolekcije.« Kot nam še pove gospa Miheličeva, imajo živali v naravi ogromno dela, njihov čas je zapolnjen z iskanjem hrane, z urejanjem gnezda, s skrbjo za mladiče, z označevanjem teritorija ipd. »Tudi v živalskem vrtu se trudimo, da so živali čim več časa zaposlene in da čim bolj živijo takšno življenje kot v naravi.« Pri tem upoštevajo, ali živali živijo samotarsko, v parih ali skupinsko. Tako živali ohranijo čim bolj podobne vzorce vedenja, kot je zanje naravno.
Oglašanje zlatoličnih gibonov
Pot nas je peljala mimo vietnamskih opic vrste zlatolični giboni. »Samčki so črne barve, samičke so zlato rumene barve. Vsi mladički so najprej podobni samicam, po enem letu pa svetlo dlako nadomesti črna. Samci ostanejo temni, samicam pa ob osamosvojitvi in spolni zrelosti trajno zraste svetla dlaka.« Giboni imajo značilne dolge roke, s katerimi se premikajo v drevesnih krošnjah. »Temu načinu rečemo pregugavanje.« Zanje je značilno tudi glasno pojoče oglašanje, različni visoki toni in žvrgolenje, ki lahko traja 10 minut. S temi glasovi samec in samica vsakodnevno oznanjata drugim gibonom, da sta par in kje je njun teritorij. »V dobrih vremenskih razmerah jih je slišati tja do viške cerkve, podobno kot leva in tudi volkove. To so živali, ki jih lahko ob oblačnem vremenu slišimo do Brezovice.« Kot smo lahko izvedeli, je samici ime Liling, samec pa je Liping. Stara sta 37 let. Radi imajo kuhan riž in krompir ter hrano, ki je ne smejo jesti – sadje. »Današnja gojena zelenjava je po vsebnosti sladkorja bolj podobna divjinskemu sadju, gojeno sadje pa po večini vsebuje preveč sladkorja in vode ter bistveno manj hranil kot tisto iz divjine. Zato ga nadomeščamo z raznovrstno ponudbo zelenjave, zelišč, stročnic in žit.
Informativne table
Pri informacijah o živalih si lahko pomagamo s piktogrami, ki so postavljeni ob poteh, da lahko tudi tisti, ki ne razumejo jezika ali še ne znajo dobro brati, dobijo osnovne podatke. »Na teh je tudi ZOO bonton. Zelo pomembno je, da živali ne vznemirjamo, ko počivajo. Tudi one potrebujejo mir, ko se prehranjujejo ali ko imajo mladiče. Tudi hranimo jih ne. V živalskem vrtu imajo posebne diete in jim zelo natančno odmerjamo hrano, da dobijo vse potrebno v nekem življenjskem obdobju in lahko izvajamo nadzor nad ješčnostjo. Sicer do hrane lahko pride le dominantna žival in lahko pride tudi do poškodb.« V bližini ograde pa sem opazila informativno tablo, ki nas seznanja, kako poceni proizvodnja palmovega olja ogroža naravni habitat gibonom in drugim tamkajšnjim živalim. Ob posebnih praznikih pa na informativnih tablah za obiskovalce pripravijo podatke, kot so to naredili ob nedavnem materinskem dnevu in pri tem izpostavili posebne živalske starše, kot so kenguruji, emuji, sove uharice … Izvedeli sva še, da živali ne prodajajo in ne kupujejo. Živali oddajo brezplačno in koordinirano takrat, ko je naravni čas ločitve od staršev, prek koordinatorjev, ki skrbijo za ustrezno genetsko raznolikost populacij živali v okviru Evropske zveze živalskih vrtov in akvarijev, sicer pa so živali v ZOO Ljubljana do svoje smrti.
Pripravlja se novost
Pot smo nadaljevale mimo avstralskih kengurujev, ki se prosto gibljejo med obiskovalci in kjer prvi mladiči že kukajo iz vreč samic. Za kratek čas smo se ustavile v mini ZOO – ogradi z ovcami, s kozami in pujsi, ki so ravnokar pričakali naraščaj. Živali nam same pokažejo, kdaj si želijo miru (ko ostanejo za vrvico) in kdaj čohanja. Za tiste je tam vedno na voljo vedro s krtačami!
Pot nas je vodila mimo mačjih pand, kjer se prvi mladič v ZOO Ljubljana že pripravlja na slovo. Zadnji aprilski ponedeljek odhaja v ZOO Bojnice na Slovaško.
V zgornjem delu vrta pa nas najprej presneti velikansko bobrišče, kamor lahko vstopimo in bobre opazujemo tudi v brlogu.
»Največ odnesejo od obiska tisti, ki si vzamejo čas in se poskušajo vživeti v živalski svet. Posedejo lahko v senci, poslušajo živalske glasove in opazujejo njihove interakcije.« Naš končni cilj je bil sprehod po bodočem odseku gozdne poti, kjer še gradijo nove ograde za medveda in volkove, ki so prav na dan našega obiska dobili nove mladiče. Ti bodo kmalu živeli v bolj naravnem okolju, blizu drugih gozdnih živali, kot so sove, kozorogi ter losi in severni jeleni. To bo nova poživitev ljubljanskega ZOO, velikega 20 ha s 6 km poti. Veliko bi lahko še napisali, tudi o žirafah, šimpanzih, slonih, gepardih, morskih levih, zebrah, kamelah in številnih drugih živalih, saj je gospa Barbara Mihelič prava enciklopedija znanja in direktorica s srcem, ki uživa v svojem delu. »Rada se pošalim, da smo največja in najbolj raznovrstna kmetija v Ljubljani. Tudi naš delovnik je tak – nekaj lahko načrtujemo, večino načrtov pa naredijo vreme, narava in življenje samo.« Obisk ZOO smo začinile s hranjenem še enih zanimivih živali, južnoafriških surikat.
