Piše: Marjeta Lindič
Tako kot danes je bilo tudi v okupirani Ljubljani dvojno zdravstvo. Imeli smo partizansko in pa redno, sicer osiromašeno, ampak vendarle zdravstvo. Zdravniki so bili pod stalnimi pritiski in vsakodnevno življenjsko ogroženi.
Danes je splošno znano, da so vsi po bolnišnicah skrivoma odtegovali in zbirali sanitetni material za partizansko zdravstvo. Takrat pa je bilo to smrtno nevarno, če je to zvedel Gesstapo. In spet je noč skrila nekaj zdravnikov in drugega osebja, ki so odšli v partizane. Vsi pa so delali čudeže: v Ljubljani, pri partizanih, pri domobrancih, velikokrat pa zvestobo Hipokratovi zaprisegi plačali z življenjem (dr. Kožuh).
Že v enem prejšnjih pismih bralcev sem omenila, da so strašno kosile davica in druge otroške bolezni. Naj mi bralec oprosti, da bom omenila tukaj, kakšno darilo je poklonila medicinska znanost otrokom in staršem s cepivi proti otroškim boleznim, predvsem davici. Se tega sploh zavedajo, ali pa jih bodo preslepili novi proticepilci? Sama sem sredi vojne vihre zbolela za davico in bila zapisana gotovi smrti. Ampak srčna mlada zdravnica dr. Zdenka Ivančičeva in dr. Janez Janež, ki je bil specialist transfuziolog, sta se tik pred mojo smrtjo odločila za transfuzijo direktno v vratno arterijo – »morda bo pomagalo«. In je! Takrat je bil to pravi čudež.
Kako težki časi so bili to za zdravnike se vidi po nadaljnjih dogodkih. Ob koncu vojne se je dr. Janež znašel na spisku za likvidacijo, kljub temu, da ni pripadal nobeni skupini, nobeni stranki. Bil je zdravnik, ki je le reševal življenja, kar je dokazal s svojim nadaljnjim življenjem na Kitajskem in na Tajvanu, potem ko se je srečno rešil z vlaka smrti. Njegova rojstna občina Dolsko se mu je lepo poklonila. Na drugi strani pa je bilo partizansko zdravstvo z bolnico Franjo, s kirurškimi ekipami, ki so delovale in živele v gverilskem okolju, kjer so kraljevale iznajdljivost, improvizacije in požrtvovalnost, prav tako kot v rednem zdravstvu. Partizansko zdravstvo je dobro znano večini, saj je dovolj popularno, istočasno redno zdravstvo v okupirani Ljubljani pa je manj popularno. Na splošno so bili prav vsi zdravniki pod hudimi pritiski – enkrat revolucionarjev, drugič okupatorjev, civilisti pa so bili kljub temu solidno oskrbovani.
Tudi danes je naše zdravstvo razpeto med dva mlinska kamna na osnovi lažne dileme in delitve: javno in privatno, zdravniki so pri tem omenjeni kot dvoživke, koristolovci, zdravstvo razpada in podobne neokusnosti. To naj bi bilo objektivno, strokovno in neodvisno poročanje, ki dela vsak dan večjo škodo tako zdravnikom kot pacientom. V resnici pa čakamo že skoraj pol stoletja na zdravstveni sistem, kot ga pozna EU. Takega, kot ga predvidevata g. Keber in g. Jenull, to je: javno zdravstvo za revne in privatno za bogate, tega pa EU zagotovo ne pozna. Vsakemu je jasno, da so zdravniki potrebni. Vsakemu je jasno, da je ta poklic izredno zahteven. Zahteva zelo veliko znanja in nadpovprečno odgovornost. Ne more biti vsak zdravnik.
