Piše: Mitja Iršič
Pred osmimi leti sem bil velik navdušenec nad idejo EU. Še več – zavzemal sem se za še več bruseljskega centralizma. Želel sem, da postanemo Združene države Evrope. 27 narodov v skupnem konkurenčnem boju proti Kitajski in ZDA. Danes sem evroskeptik. Ne želim, da EU razpade. Želim pa, da se vrne h koreninam. Od tistega prostotržnega projekta evropskih konservativcev, za katerega sem nekoč verjel, da še vedno obstaja, namreč ni ostalo veliko.
Ekomomist Keith Miles pravi, da je izračunal, koliko predpisov je bilo Veliki Britaniji prihranjenih, odkar so pred nekaj leti izstopili iz EU. Prišel je do številke 7000. 7000 predpisov, ki jih je Slovenija medtem sprejela. Miles pravi, da je Slovenija pravzaprav navdušena nad evropskimi predpisi. In kako ne bi bila! Socialistično navdahnjena država je povsem sinhronizirana z Unijo, kot se je razvila v zadnjih dveh desetletjih. Od ljudi odtujeno supranacionalno entiteto podivjane birokracije, ki je nihče ne razume; nekakšno institucionalno različico Svetovnega gospodarskega foruma, kjer želijo elite navadnim ljudem dopovedati, kaj je najboljše zanje, mimo tržnih zakonitosti in mimo njihovih želja.
Ne pozabimo, kako se je EU začela. Kot Evropska skupnost za premog in jeklo. Skupina držav, ki je želela trgovati med sabo brez meja in carin. Seme EU je bil kapitalizem, ne antifašizem, kot je nekoč trdila Violeta Tomić. Začelo se je s premogom in z jeklom – osnovnima industrijskima surovinama. Nadaljevalo z vsem drugim blagom, nato delavci, kapitalom in storitvami. Evropa se je prvič v zgodovini po stoletjih Sizifovih bojev podala na skupno pot gospodarskega sodelovanja. Nemški gospodarski čudež v šestdesetih je tesno povezan s prosto trgovino. Takrat se še niso pogovarjali o angleških pridevnikih za nebinarne osebe, ukrivljenosti banan in ukinitvi plinskih gorilnikov – pogovarjali so se, kako bodo skupaj trgovali in skupaj bogateli. Danes je vse drugače.
Danes smo del Unije, ki bi nas rada prisilila, da se do leta 2035 odpovemo avtomobilom na notranje izgorevanje, čeprav tako avtomobilska industrija kot strokovnjaki levim evropskim poslancem obupno dopovedujejo, da bo takšna poteza povzročila industrijsko kataklizmo in močno omejitev osebne svobode državljanov. In to je le zadnja od domislic evrokratov, kako nas ustreliti v koleno.
Mnogi med nami ne moremo dostopati do ameriških domačih strani zaradi povsem neživljenjskih pogojev splošne uredbe o varstvu podatkov (GDPR), hkrati pa moramo zaradi nje za vsako domačo stran odkljukati neumne piškotke, preden lahko karkoli preberemo. Piškotke, katerih pogojev uporabe seveda nihče v resničnem svetu ne prebere.
Sedimo na zalogah zemeljskega plina, ki so veliko večje od ruskih, pa smo vseeno enegetsko na milost in nemilost prepuščeni ruskemu fašističnemu režimu, ker je večina evropske celine zavarovano okoljevarstveno območje, kjer ne smemo črpati.
Govorimo o Uniji, ki je v najboljšem primeru unija odtujenih birokratov, ki tavajo med oblaki lastne nadnacionalne nedotakljivosti, v najslabšem pa gre za zelo dobro organizirano mednarodno zaroto (ki jo morda EU izvaja brez svojega zavedanja).
Nič tega ne ponazarja bolje kot škandalozni obisk podpredsednice Evropske komisije Vere Jourove v Sloveniji. Visoka evropska funkcionarka si je dovolila biti poceni orodje v rokah slovenskih pro-vladnih aktivistov, ki si prizadevajo, da bi si vlada povsem podjarmila RTV Slovenija. Jourova je že prej jasno izrazila podporo Golobovemu (zelo očitno neustavnemu) zakonu o RTV, tokrat pa je celo obiskala predsednika ustavnega sodišča, ki bo odločalo o neustavnosti zakona. Čeprav je rekla, da se o zakonu nista pogovarjala, pa je vendarle pomenljivo, da iz njenega kabineta in iz tiskovnega predstavništva slovenskega ustavnega sodišča prihajajo nasprotujoče si trditve, o čem sta se zares pogovarjala. Glede na to, da je Jourova dve pandemski leti predstavljala zvesto zaveznico slovenske leve opozicije, si lahko vsak misli svoje.
Obisk pa je vendarle neka simbolika – od EU, kot so si jo zamislili velikani, kot sta Monnet in Schuman, je ostalo bore malo. Zdaj gre le še za birokracijo, supranacionalno birokratsko odtujenost in tribalistična politična preigravanja. EU bo preživela le, če bo spet našla svoje bistvo – kot kapitalistična unija.
