Piše: Keith Miles
Trend sodobnih vlad, zlasti vlad prvega sveta, da vedno bolj obdavčujejo in uvajajo vedno več predpisov, je zdaj zelo obžalovanja vreden. Nujno potrebujemo odmik od skrbstvene države (»Nanny State«).
Rečeno je bilo, da ima vsakdo, vključno z vladami, moč obdavčevanja, moč uničevanja, da regulacija namesto pomoči in zaščite lahko poveča moč nadzora.
Bolj ko vlade prevzemajo običajne dejavnosti trga in osebne odgovornosti državljanov, bolj zmanjšujejo svobodo državljanov z regulacijo in obdavčitvijo. Obstaja tudi problem zmanjševanja spodbud, tako da se mnogi niti ne trudijo, da bi delovali na lastno pobudo, bodisi da bi varčevali za starost, bili varčni pri svojem življenjskem slogu ali se celo trudili ohranjati zdravje. V najhujših primerih starši ne skrbijo ustrezno za svoje otroke, saj se zavedajo, da bo ukrepala država.
Pri podjetjih breme pretirane regulacije pade na manjša podjetja, saj ta nimajo dovolj delovne sile, da bi spremljala vsako podrobnost novih predpisov. Te predpise ignorirajo ali pa ne vstopijo na to področje dejavnosti, ker so stroški previsoki. Posledica tega je, da imajo velika podjetja nasprotno spodbudo, in sicer, da si prizadevajo za več predpisov, saj vedo, da lahko s tem preprečijo novo konkurenco, kar je eden od razlogov, da je v Bruslju toliko lobističnih organizacij. Po podatkih je bilo, odkar je Združeno kraljestvo pred tremi leti zapustilo Evropsko unijo, sprejetih več kot sedem tisoč novih pravil in predpisov.
Transparency International poroča, da je Bruselj druga svetovna prestolnica po obsegu lobiranja, takoj za Washingtonom. V tej evropski prestolnici dela vsaj 48.000 posameznikov v organizacijah, ki si prizadevajo vplivati na institucije in odločitve EU, od tega jih ima 7.500 akreditacijsko značko za lobiranje v evropskem parlamentu. Skoraj 12.000 organizacij, ki so ta čas vpisane v prostovoljni register lobijev EU, navaja skupni letni proračun za lobiranje 1,8 milijarde evrov.
Lobiranje je seveda lahko pozitivno, saj zagotavlja, da ne bo sprejeta neustrezna zakonodaja, vendar je splošni cilj velikih korporacij, da imajo predpise, ki jim ustrezajo.
Zelo zaskrbljiva sta tudi dva druga elementa. Prvi je strošek vladnega vmešavanja, a ne le zaradi odvračanja od inovacij in malih podjetij, temveč tudi zaradi samih stroškov vseh birokratov in inšpektorjev, ki izvajajo in upravljajo predpise. Vedno več davkov, ki politikom (in vedno več poklicnim vladnim birokratom) omogočajo, da delujejo in nadzorujejo ljudi in gospodarstvo, negativno vpliva na svobodo in demokracijo.
Drugi skrb zbujajoči element je, da rast davkov, ki jih pobira vlada, in vedno večja teža predpisov vodita v smer nekakšnega novega totalitarizma. Totalitarizem je opredeljen kot »sistem vladanja, ki je centraliziran in diktatorski ter zahteva popolno podrejenost državi«. Številni predpisi zahtevajo poročanje državnim organizacijam.
Edino varno varovalo v parlamentarni demokraciji je možnost, da približno vsaka štiri leta izločimo politike, vendar se v teh štirih letih med volitvami lahko zgodi marsikaj. Novi totalitarizem morda ne bo tako grozljiv kot stari, vendar bo povzročil gospodarsko stagnacijo in izgubo svobode. Moč je in bo še naprej prehajala na neizvoljene uradnike in tako imenovane strokovnjake. To se je že zgodilo v Evropski uniji, kjer ima Evropska komisija več moči kot evropski in nacionalni parlamenti.
Tudi Evropska centralna banka ima verjetno več moči kot izvoljeni politiki (vprašajte Grke in Italijane).
Ronald Reagan, ki je bil znan po duhovitih in primernih komentarjih, je dejal: »Mislim, da vsi veste, da sem vedno menil, da je devet najbolj strašljivih besed v angleškem jeziku: ‘Jaz sem iz vlade in tukaj sem, da vam pomagam.’«
