Piše: dr. Andreja Valič Zver, zgodovinarka
Iran je v zadnjih desetletjih eden od osrednjih geostrateških problemov. Naj spomnim na sago o jedrskem programu, ko evropske sile niso odigrale korektne vloge. Še več, zapustile so svojo zaveznico ZDA, ki so se nato neslavno umaknile iz regije. Posledično je Iran postal de facto jedrska sila. Ima tudi rakete srednjega dosega, ki ogrožajo celo evropske prestolnice.
Iranska revolucionarna garda prosto trguje z orožjem (drone prodaja celo Rusom v sedanji vojni). Iran je močno okrepil vohunsko mrežo v Evropi, pere denar za svoje »rabote«, muči in pobija nasprotnike sedanjega režima. Nič kaj lepa osebna izkaznica države, kjer je bila svojčas ena najstarejših in najznamenitejših civilizacij na zemlji. Postala je le še steber »osi zla«, če uporabimo Bushev izraz, ki poustvarja svoj grozeči vpliv z juga. Drugega, z vzhoda, že vsakodnevno čutimo. V teh razmerah je Evropa ranljiva kot še nikoli.
Se še spomnite Georgea Floyda? Maja 2020 je Floyd, ki je že imel policijsko kartoteko, umrl v Minneapolisu po brutalni policijski aretaciji. Posnetki tega dejanja so zatresli svet. Mediji in socialna omrežja so bruhali informacije in komentarje, gibanje »Black Lives Matter« (Črna življenja štejejo) pa je klečanje v spomin na smrt Floyda preneslo na športna igrišča in druga prizorišča po vsem svetu. Kdor ni pokleknil, je bil seveda »fašist«, »rasist« in kar je še podobnih vzdevkov, ki jih levica po vsem svetu uporablja za ljudi, ki »niso naši«.
No, ob umoru Mahse Amini, ki je šla pred nekaj tedni nakupovat v Teheran in pri tem po prepričanju posebne »moralne« policije kršila zakon o nošenju naglavne rute, je svet mnogo manj enoten. In mnogo manj razburjen. Mlado, dvaindvajsetletno dekle so policisti po dostopnih informacijah pretepli s palicami, čez njeno glavo pa naj bi bil zapeljal policijski kombi. Umrla je nekaj dni kasneje v bolnišnici po nekajdnevni komi. Njeni sorodniki so komajda preprečili, da je niso zagrebli naskrivaj, kot žival brez imena.
V protestih, ki so po tem krvavem dejanju izbruhnili po vsem Iranu (v 140 mestih v vseh 31 provincah, na 16 univerzah), je umrlo že nekaj sto, večinoma mladih ljudi. 10.000 so jih aretirali. Iranski režim je znova dokazal, da je neusmiljen. Vse od leta 1979, ko je oblast prevzel skrajni islamistični režim s Homeinijem na čelu, se Iran z vso močjo giblje nazaj v najbolj mračne totalitarne čase. A glej no, iranski predsednik Raisi je pred nekaj dnevi kljub protestom neovirano čepel na vsakoletnem zasedanju OZN v New Yorku. Celo francoski predsednik Emmanuel Macron ga je sprejel in si pri tem verjetno mislil, da je tako bolje za Francijo, saj naj bi pozimi zadovoljeval evropske energetske potrebe. A dejstvo je, da je Macron stisnil roko morilcu, ki je bil vpleten v poboj več kot 30.000 ljudi, ki jih je iranski režim umoril leta 1988.
Boste morda porekli, kaj pa nas briga Iran. A svet je povezan mnogo bolj, kot si ob vsakodnevnih križih in težavah slovenskega – zlasti političnega – prostora mislimo. Iranska zgodba, ki je bila s pranjem umazanega denarja pred leti zanesena tudi v Slovenijo, ni bila nikoli prav pojasnjena in razrešena. Ni bilo dovolj politične volje. A vprašajmo se, čemu služijo »naklonjeni« članki v naših dominantnih medijih o bojda »prostovoljnem« nošenju naglavnih rut slovenskih muslimank? Čemu služi propaganda Jeseničanke, ki je menda spremenila ime in sedaj v prvih bojnih vrstah zahteva »svobodo«? Čigavo svobodo? Kolikor nam je znano, ne svobode milijonov Irank, ki snemajo svoje rute in si strižejo lase v znak osvoboditve izpod ideološke tiranije zločinskega režima.
Kljub brutalnemu nasilju se je v štirih desetletjih odpor krepil, in kot vidimo v zadnjih dneh, zamajal vladajoči režim. Gibanje Free Iran ima danes priznano mednarodno legitimnost, demokratično strukturo, program z znamenitimi 10 točkami in odlično vodjo Meriam Radjavi, ki navdaja ljudi z upanjem, da bodo tudi Iranci lahko zadihali svobodno in demokratično. Tega jim mednarodna skupnost sicer ne more podariti, ima pa moralno dolžnost, da jim pomaga. Evropski parlament je že storil ogromno korakov v tej smeri, tudi slovenska vlada v času predsedovanja zavezništvu. A vse to je še premalo. Čas je za odločnejše sporočilo Vladimirju Putinu in Ebrahimu Raisiju, da v 21. stoletju ni več prostora za brutalna kršenja človekovih pravic, nasilje in pobijanje ljudi.
P. S. V tem tednu je evropski parlament ob robu izjave Evropske komisije razpravljal o smrti Mahse Amini ter zatiranju protestnic in protestnikov za pravice žensk v Iranu. Z visoko večino je obsodil nasilje iranskega režima.