Piše: Jože Biščak, novinar, urednik in voditelj oddaje Kavarna Hayek
Priznam. Ne vem, kaj naj si mislim. O volitvah na Madžarskem in porazu večletnega premierja Viktorja Orbana imam mešane občutke.
Če bi sklepal po navdušenju globalističnih škodljivcev – od predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen prek družine Soros do slovenskih levičarjev –, je bil zmagovalec Peter Magyar izbranec »prebujenega« Bruslja in bo brezpogojno sprejel nove vrednote, kot so LGBT-agenda, zeleni prehod in migrantski pakt, ter umaknil madžarski veto na 90 milijard evropskega posojila Ukrajini.
Bruseljski birokrati ne marajo neposlušnih držav, domišljajo si, da so nad nacionalnimi državami, ki morajo brez besed sprejeti vse, kar si izmislijo. In Orban jim je bil trn v peti, saj je blokiral odločitve, ki so bile v škodo njegovi državi. Bil je ponosen na svojo madžarsko identiteto, navezan na krščansko tradicijo in civilizacijo ter nasprotnik multikulturalizma oziroma pritoka kultur, ki so zelo drugačne od evropske. V precej mlajšem Magyarju zato vidijo človeka, ki ne bo več oviral še večje centralizacije in se bo tudi strinjal, da EU odpravi pravico veta in se zavezujoče odločitve sprejemajo s kvalificirano večino. Od tod tudi dobrikanje von der Leynove, ki je po volitvah izjavila, da se je Madžarska vrnila v Evropo, Madžare pa nagovorila z besedami: »Spet ste to storili.«
Da najprej razčistimo s temi neumestnimi besedami. Madžarska pod Orbanom ni nikoli zapustila Evrope. Geografsko je sploh ne more, vrednotno pa je ostala pri vrednotah, na katerih je zrasla evropska civilizacija. Če se je kdo odrekel Evropi, je bil to Bruselj in ne Orban. To je eno. Še bolj škandalozen je njen nagovor madžarskemu ljudstvu, češ da so »spet to storili«. Povlekla je namreč vzporednice z dogodki iz let 1956 in 1989. Rezultat volitev je enačila z vstajo proti komunističnemu režimu in sovjetski hegemoniji (1956) ter odprtjem meje za vzhodne Nemce (1989). Zavajajoče je »pozabila«, da je Orban prišel na oblast na demokratičen način, enako je na demokratičen način izgubil na letošnjih volitvah in sprejel volilni rezultat. Pa naj bi bil avtokrat, so trdili levičarji in se zabavali. Kar je smešno. V madžarski parlament se ni prebila niti ena levičarska stranka. Zato ni povsem jasno, kaj so slavili – lahko se izkaže, da bo Magyar nadaljeval tam, kjer je Orban končal.
Madžarski volivci niso glasovali proti ograjam na meji, niso se navduševali nad zelenim prehodom, ki draži elektriko, niti nad veliko zamenjavo evropskega prebivalstva, ki jo vsiljuje Bruselj. Ko je TV- novinar vprašal mlado volivko Magyarja, ali naj Budimpešta postane tako multikulturna kot London, je bila odločna: »Ne!« Če se tako razmišlja, potem ta »zmaga« ni to, kar levičarji mislijo, da je. Madžari so se preprosto naveličali vladavine Fidesza, ki je od začetne meritokracije zdrsnil v kronizem, ki ga vsekakor prinese dolgoletno obvladovanje izvršilne oblasti. To je bilo odločilno, ne pa domnevno kršenje temeljnih svoboščin, kot je razlagala von der Leynova, saj na Madžarskem nihče bi bil zaprt ali se soočil z organi pregona zaradi izrečenih besed ali zapisa na družbenih omrežjih, kot se to redno dogaja v »demokratičnih« državah – Nemčiji, Franciji ali Avstriji.
Tudi prvi nastopi Magyarja utegnejo razočarati sprehajalce po bruseljskem parketu. Že je jasno povedal, da zavrača kakršen koli migrantski pakt. Celo več. Ograje na meji ne bo podrl, ampak jo bo dopolnil tam, kjer je potrebno. Ohranil bo dobre stike z Izraelom, saj je Benjamina Netanjahuja povabil v Budimpešto na praznovanje 70. obletnice vstaje. Kar je za levičarje zagotovo šok. Madžarske ne bo spremenil v mavrično državo, čeprav predvsem Soroseve nevladne organizacije to pričakujejo. Za zdaj kaže, da so se globalisti s podporo Magyarju ušteli. Lahko gre za trenutno preusmerjanje pozornosti in postopno uklanjanje Bruslju. Zato bo potreben čas, ki bo pokazal, v katero smer bo v resnici zavila Madžarska. Predvsem bo čas odgovoril na vprašanje: je Magyar res konservativec ali se samo pretvarja, da je?
