Piše: Ivan Šokić
Liberalna demokracija, človekove pravice in evropske vrednote niso še nikoli nasitile lačnih, napojile žejnih, oblekle nagih, sprejele popotnikov, obiskovale bolnikov, reševale jetnikov ali pokopale mrličev. Vojne pa se niso niti dobro začele.
Britanski marksistični zgodovinar Eric Hobsbawm je 20. stoletje opisal kot »kratkega«. Po njegovi teoriji je 20. stoletje »zares« trajalo od začetka 1. svetovne vojne leta 1914 pa do razpada Sovjetske zveze leta 1991. Ta ideja je nadaljevanje teorije o »dolgem 19. stoletju«, ki se je po Hobsbawmu vleklo od začetka francoske revolucije leta 1789 do začetka prve svetovne vojne. Zgodbo je leta 1992 smiselno sklenil politolog Francis Fukuyama, ki je populariziral idejo o koncu zgodovine. Po njegovem mnenju se je v tem času liberalna demokracija izkazala kot edina oblika vladavine, kjer je mogoče imeti stabilno produktivno in uspešno družbo, zaradi česar naj bi to bila edina oblika družbe, h kateri bi morali stremeti oziroma si zanjo prizadevati. Kar naj bi francoska revolucija začela, je doseglo svojo končno obliko.
Nekako v teh okvirih je zadnja tri desetletja deloval tudi Zahod. Fukuyamove zmote pa so prepričevale že prepričane, da so na pravi poti zgodovine, ki se je že »končala«. Napuh, ki ga je Zahod kazal v svoji samozaverovanosti, da je pot liberalne demokracije edina prava pot do uspeha, pa se te dni kaže kot pot, ki vodi v pekel na zemlji. Pot v pekel pa je tlakovana z dobrimi nameni.
Na Zahodu smo priča koncu veliko krajšega in veliko daljšega obdobja. To obdobje se je začelo z razpadom Sovjetske zveze leta 1991 in končalo s prekinitvijo švicarske politike nevtralnosti, ki je trajala vse od 1815 do 2022. Vse v imenu liberalne demokracije, človekovih pravic in evropskih vrednot. To je bilo za Zahod, za ZDA, Švico in EU obdobje debelih krav. Prepričali so se, da jim nič ne more do živega. Posledice tega bomo še posebej občutili v Evropi. EU je v zadnjih treh desetletjih v imenu kovanja čim večjih dobičkov vse stavila na uvoz kvalitetnih, a cenovno ugodnih ruskih energentov. EU danes za zadostitev lastnih potreb nima dovolj lastnih virov, sama pa se je v imenu liberalne demokracije, človekovih pravic in evropskih vrednot odrezala od Rusije. Liberalna demokracija, človekove pravice in evropske vrednote niso še nikoli nasitile lačnih, napojile žejnih, oblekle nagih, sprejele popotnikov, obiskovale bolnikov, reševale jetnikov ali pokopale mrličev. Vojne pa se niso niti dobro začele.
