2.2 C
Ljubljana
nedelja, 22 decembra, 2024

Pisma iz svobode: Sončni kralj

Piše: Vinko Vasle

Slovenija je bila v vsej svoji zgodovini polna gibanj. Najbolj znano je taborsko gibanje, ki je predhodnik mitingov mladogolobov v 21. stoletju. Znano je tudi partizansko gibanje, ki nas je osvobodilo izpod fašizma leta 1945. Ker pa je leta 2021 prišlo do Gibanja Svoboda, ki se je tudi borilo proti fašizmu, lahko z zgodovinsko natančnostjo ugotovimo, da partizansko gibanje ni bilo preveč uspešno.

Potem smo dobili leta 1968 študentsko gibanje, ki je bilo nateg Josipa Broza Tita, da je pomiril nekatere nacionalistične strasti, študenti pa so nasedli in so mislili, da delajo zgodovino. V Ljubljani se zato niso gibali, ampak so zasedli Aškerčevo cesto, tam nekaj ur sedeli, samooklicani študentski lider – tudi en Jaša, pa jim je malo udbovsko pral glave. Potem se je rodilo slovensko osvobodilno razsvetljenstvo, v primerjavi s katerim je bil čas razsvetljenstva 19. stoletja čisti amaterizem. Spomnimo se samo sodobnega kulturnega gibanja Jaše JenullaSvetlane Makarovič in gibanja 8. marec. S čimer se zatohlost razsvetljenstva barona Žige Zoisa, ali pa Valentina Vodnika z omenjenimi niti slučajno ne more primerjati. Še posebej, če si preberete kakšne mitingaške verze Makarovičeve. Zato je jenullovsko razsvetljensko gibanje glasu ljudstva imelo več uspehov kot oni luzerji Pohlin in Kopitar, saj nam je dalo Svobodo Roberta Goloba, s katerim smo odlično nategnili 400 tisoč volivcev. In imamo neomajno moč, zaradi katere je naš Golob zadnjič rekel, da so vrednote in načrti tega gibanja ne za dva, kot je prej mislil, ampak za šest mandatov. Tako med nami: če bo to res, predlagam počasno migrantsko gibanje v smeri Zahoda.

V sodobnosti pa smo dobili še menstrualno gibanje (podružnica osmega marca), gibanje fatalnih feministk, zadnjič pa gibanje rdečih čeveljcev, ki je nekakšna ženska verzija gibanja rdečih kmerov, s čimer je začela Alenka Bratušek, ko je po podnebni nesreči postala predsednica vlade. In si je v znamenje prestiža na podplate dala napisati “Alenka Bratušek, predsednica vlade”. Gibanje rdečih salonarjev z visoko peto je od mrtvih obudil eden večjih kadrovskih zdrsov v državi od osamosvojitve dalje – to je Urška Klakočar Zupančič. Rdeča barva pač spominja na našo osvoboditev 1945.  Ker so nekateri to njeno stilsko obutev opazili in jo posebej poudarjali, je nastalo še podgibanje “z rdečimi čeveljci proti seksizmu desničarjev”, ko so v znamenje protesta proti moškim šovinističnim svinjam tudi številne druge iz gibanja Roberta Goloba obule rdeče čeveljce, pridružila se je tudi Tanja Fajon, da ne bi bilo zamere.

Tretji ud koalicije Luka Mesec pa ni izkazal svojega levičarske solidarnosti in je bil primitivno v poceni supergah, kar bi ga lahko stalo tudi onega ministrskega položaja, za katerega v državi nihče ne ve, tudi Golob ne, čemu služi, razen da je kadrovski unikum za potolažiti levičarje. Pohvaliti pa gre Tamaro Vonta-Lastovko, ki je iznašla rdeče superge. Menda pa bodo ti salonarji zdaj tradicija in bodo na dan izvolitve Klakočarjeve vsi iz Gibanja Svoboda in koalicije brez izjeme nosili rdeče salonarje z visoko peto – tudi fantje. Da bi to postal uradni državni praznik, pa si koalicija ne upa predlagati, ker je jasno, da bi nesramna opozicija takoj vložila zahtevek za posvetovalni referendum.

Odmik od realnosti z akcijami tipa rdeči salonarji pa Robert Golob še kako potrebuje. Nekaj jeze si je nakopal med volivci, ker je na ministrska položaja postavil dva, ki ju je volilno telo zbrcalo – to je Marjana Šarca in Alenko Bratušek. Tudi z obljubljenimi 20 tisoč poceni stanovanji za mlade, ki so letali po cestah, ne bo nič. Tudi obljubljenih 30 dni do specialist je padlo v komunistično jamo obljub Tanje Fajon; ukinitev dopolnilnega zavarovanja pa se tudi odmika v prihodnost šestega Golobovega mandata. Edina svetla točka je unikatni protikoronski načrt, ki ga je naredil Danijel Bešič Loredan, ki se ljubkovalno imenuje gibanje žrtev jesenskega vala.

In končno – imamo še eno planetarno gibanje – ko se Sonce giblje okrog Goloba.

Vinko Vasle je novinar, satirik, publicist in nekdanji direktor Radia Slovenija. 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine