Naša generacija odhaja,
koliko lopata že zasula
je tovarišev, odšla proslula
vojska je, le nekaj nas ostaja.
Naša generacija bojuje
se z ostanki, vse je sile zbrala,
ljudska vojska da bi s tem postala,
zadnjo bitko namreč pričakuje.
Ta ni dražgoška, kjer umaknili
so se naši komaj pravočasno,
našim silam je kristalno jasno,
tisto bitko da smo izgubili.
Jo zato obnavljamo nenehno,
vsako zimo se jo uprizarja,
da dobimo končno jo, poudarja
njen pomen se vsakokrat pritlehno.
Zadnja bitka je od prejšnjih težja,
saj vemó, kaj vse po njej nas čaka,
napihujemo zato junaka
in postavljamo si obeležja.
Ker za nas je zadnja nepovratno,
sukamo kolesje zgodovine,
v upanju, naš čas da še ne mine,
vztrajno ko vanj vračamo se vzvratno.
A je bitke zadnje ta nerodnost,
da se za preteklost v njej vojskuje,
in kar v zadnji bitki je najhuje,
vse bolj se odmika nam prihodnost.