Vanč, ki svojčas naj bi ga slavili
skoraj vsi, je kisel zadnje čase,
se premalo daje nanj, sam zase
tarna, da so se mu izognili.
Vsak golob lahko svobodno skače,
pivec vsak za javne solde pije,
mi dovolj je tega, Vanč zavpije,
naj se ve, pri nas kdo nosi hlače.
Zarobantil Vanč je, da je dosti
tega, kdo lahko je kam povabljen,
on, pomembnež, čisto je pozabljen,
ko so vabljeni na oder gosti.
Kakor v parlamentu postrojeni
se soočajo, in to brez njega,
se lotevajo tam čisto vsega,
njemu se minuta ne nameni.
Hoče Vanč, da z njimi se sooči,
da bo, kakor da je v parlamentu,
se počutil v takem ambientu,
bojevati se za to odloči.
Bo pritožil se, češ da je stranka,
da pripada naša mu prihodnost,
zase skratka terjal bo ugodnost
biti udeleženec sestanka.
Sem parlamentarec, naj bo jasno,
nočem biti več diskriminiran,
prvoborec bil sem razmaskiran,
se razgalil Ivanček je glasno.
Pa naj bo deležen sentimenta,
da parlamentira, naj pustijo,
pride da fant na televizijo,
da vsaj enkrat član bo parlamenta.