V kadiluku nekem na Balkanu
Crni Đorđe ves se je razlajal,
v svoji je maniri spet razgrajal,
ker, kot vedno, ni mu šlo po planu.
Kadiluk ni znano, kaj pomeni?
Kadija te tuži, to pa veste?
Kadija te sudi, torej greste
dalje z nami po balkanski sceni.
Mali Damčič, ta ki šef njegov je,
s Crnim Đorđem šel je v španovijo,
da počisti hudo svinjarijo,
po potrebi tudi nje drobovje.
Zobal tu nepridiprav je neki,
zobec se mu po balkansko pravi,
ob ugled ta kadiluk naš spravi,
v Istanbulu, ne nazadnje v Meki.
Zob za zob bo treba, Đorđe Crni,
Mali Damčič se močno huduje,
Đorđe po balkansko pridušuje,
zob za zob, le daj, takoj mu vrni.
Ta po maslu tolče zanje čase,
masla še in še ima na glavi,
z maslom še ob službo naju spravi,
Đorđe, stori vendar nekaj zase.
Etike nauči, pietete,
tega zobca, res nepridiprava,
ki ga zobanje na moč zabava,
ne premore pa integritete.
Ni mu jasno, da integriteta
kadiluka najinega v tem je,
da podpira trdno jo podzemlje,
ta podlaga zdaj bila bi vzeta!
Crni Đorđe, padlo bo po naju,
sva na videz sicer v prvem planu,
a saj veš, sva hkrati na Balkanu
in nikakor v pravosodnem raju.
Kaj povedati sta si hotela?
En sam zob, en samcat zobček, zobec
ju lahko spodnese, en sam drobec
za vso hudobijo, sta dojela.
Crni Đorđe in z njim Damčič Mali
sta le v marionetni stranski vlogi,
in zato zavezana sta k slogi,
ker ju bodo prej ko slej izdali.