Stari čevelj vzel se iz omare
zopet je, obul se, da zapleše
divji ples, da vse se sveti, kreše,
pač po taktu melodije stare.
Stari čevelj mislil je, odmevi
na moj ples zares bodo veliki,
je poziral kot na stari sliki,
od katere preč so mnogi dnevi.
Stari čevelj si zvečer povabil
je za soplesalca mojstra plesa,
bil prepričan, da ga kot peresa
bo zasukal, zlahka ga izrabil.
Stari čevelj ko se z njim sooči,
ni lahko mu, vedno bolj nabrekel
in zabuhel je pa star, otekel,
zdi se, da od jeze se razpoči.
Stari čevelj besno se spozablja
in jezlja, čemu da soplesalec
prej prišel ni, dvignil je kazalec,
v znak ga zavrnitve uporablja.
Stari čevelj je odgovor slišal,
soplesalec da pač z vsako šemo
res ne pleše, zdaj pa plesat gremo,
starega je čevlja glas utišal.
Stari čevelj je jezljal, stopical
le na mestu, delal je grimase
in objokoval nekdanje čase,
ko lahko na ples je vabil, klical.
Stari čevelj, vzet iz stare šare,
s svojim plesom je povedal jasno,
pospešeno, čisto nič počasno
da uvršča se med šlape stare.
Stari čevelj bil čedalje tanjši
je nazadnje, tanek in prozoren,
ples v njem vsak trenutek bolj okoren
in greben plesalkin vedno manjši.
Stari čevelj, znana znamka, marka,
na plesišču ko je v taktu spešil,
se je razbesnel in se osmešil,
kakor skupaj z njim sezuta starka.