Piše: Petra Janša
»Slovenijo bo rešila inovativnost. Ta čas delamo in izvažamo v imenu tretjega. Nimamo pa svojih izdelkov, ki smo jih na slovenskih tleh razvili, spravili na trg in iz tega naredili velik posel. Da bi imeli take, ki prodajajo svoj izum, lahko naštejete na prste ene roke,« nam v zanimivem pogovoru pove Marjan Trobiš, direktor Boxmark Leather in predsednik Združenja delodajalcev Slovenije, ki že 14. leto uspešno vodi omenjeno podjetje v Kidričevem.
DEMOKRACIJA: Kot vemo, so vas že kot dojenčka starši vzeli v Nemčijo. Tam ste preživeli 35 let, zato imate na naš socialistični način življenja in razmišljanja povsem svoj pogled.
Trobiš: Star sem bil osem mesecev, ko so starši iz Maribora odleteli v Nemčijo kot »gastarbajterji«. Živeli smo v bližini Stuttgarta. Tam sem hodil v šolo, doštudiral in do svojega 35. leta tam tudi delal in živel. Slovenščine sem se učil doma.
DEMOKRACIJA: Pa ste se vračali v Maribor?
Trobiš: Samo v času dopustov. Ker smo bili delavska družina, si nismo mogli privoščiti dopusta v drugih državah. Naše letovanje je bilo hrvaško morje, Maribor in nazaj v Nemčijo. In več let tako. V Nemčiji sem se veliko naučil, začel sem kot navaden prodajalec, prišel do vodje prodaje v podjetju, postal direktor prodaje, potem sem menjal službe, vodil tudi podjetja, v katerih sem bil vpet v tamkajšnji socialni dialog med sindikati in državo. Ta kombinacija je v Nemčiji daleč bolj disciplinirana kot pri nas. Dobil sem priložnost, da prestrukturiram podjetje Nestlé na Hrvaškem in Madžarskem in to je bil moj prvi stik z nekdanjim jugoslovanskim poslovnim svetom. Potem ko smo na Hrvaškem v dveh letih podjetje prestrukturirali in uredili, kar je bilo treba, sem se vrnil v Slovenijo, in sicer sem delal za švicarsko podjetje.
DEMOKRACIJA: Švicarsko podjetje v Sloveniji?
Trobiš: Gre za Švicarsko podjetje s sedežem v Avstriji, ki so ga pred štirimi leti odkupili Avstrijci. Tako delam že 14. leto v podjetju Boxmark. Podjetje je obstajalo že pred mojim prihodom. 2008 so lastniki želeli, da se podjetje prestrukturira ali pa da končajo kariero v Sloveniji. Ker smo imeli dobro vizijo, in sicer, da postavimo razvojni center prav tu, razkrili patente, ki so jih naredili naši ljudje v podjetju, smo od lastnikov dobili tisti »to go«. Leta 2010 smo ga odprli in na odprtje je prišel tudi sedanji primer Janez Janša. Od takrat smo postali kompetentni center za razvoj, kupci pa so se začeli obračati na nas.
DEMOKRACIJA: Tu torej razvijate izdelke?
Trobiš: Tukaj imamo kompetentne osebe, ki pripravljajo to, kar je potrebno do proizvodnje, se pravi vse, kar preoblečemo z usnjem: sedeže, stole, strope, tudi tla in zidove, notranjost letal. Poleg Pipistrela smo edini, ki smo pridobili licenco za izdelavo proizvodov po letalskih normah. To je pripomoglo k večji prepoznavnosti in pridobivanju novih kupcev. Ne samo na avtomobilskem, ampak tudi na letalskem trgu.
DEMOKRACIJA: Tu samo razvijate ali tudi proizvajate?
Trobiš: Oboje. Razvijamo in proizvajamo. Pred petimi leti smo razvijali izdelke tudi za letalo Boeing 747 v lasti šejka iz Dohe. Tapecirali smo celotno letalo, od kljukic, obeskov, stolov do večjih omar, postelj …
DEMOKRACIJA: Je to naročilo prišlo naključno?
Trobiš: To se je zgodilo prek Lufthanse. Večkrat smo bili tam in smo jim predstavili svoje znanje. Niti Lufthansa ni bila sposobna v svojem centru narediti tega, tako da se je v Sloveniji 50 oseb skoraj leto in pol ukvarjalo samo s tem letalom.
DEMOKRACIJA: Opremljate pa tudi hotele.
Trobiš: Res je. Ta čas imamo odprt projekt za hotel v Dubaju s 5000 sobami. Vsaka soba bi imela nekakšno tematiko. Zdaj se dogovarjamo, da bi ga naše podjetje opremljalo. Prav tako smo delali za Formulo 1. Schumacher je sedel na našem sedežu, angleška kraljica sedi v svojem avtomobilu na usnjenih sedežnih prevlekah Boxmarka, Pipistrelova letala imajo Boxmarkove sedežne prevleke, tako da ima podjetje kar dobre reference. Lahko bi rekel, da smo eno vodilnih podjetij na tem področju v svetovnem merilu. Imamo namreč najnovejše stroje za obdelavo usnja, ki obstajajo na svetu, in z njimi lahko ustvarjamo drugačne izdelke kot tisti, ki teh strojev nimajo.
DEMOKRACIJA: Ste tudi uspešen predsednik Združenja delodajalcev Slovenije.
Trobiš: Res je, da sem predsednik tega združenja, kako uspešen sem, pa naj ocenijo raje drugi. Sam sem sodeloval tudi pri socialnem dialogu v Nemčiji, kot sem že omenil. Ta je seveda bolj discipliniran kot pri nas. Ekonomsko-socialnega sveta (ESS) v obstoju Nemčije še niso bojkotirali, kot se to dogaja pri nas med delodajalci, sindikati in vlado.
DEMOKRACIJA: Ali se pri nas sindikati odločajo na podlagi tega, kdo je na oblasti?
Trobiš: Gre tudi za to. V Nemčiji je to bolj disciplinirano. Vsaka volja ljudstva se pri njih vzame v zakup in se skozi dialog poskušajo dogovoriti. V Sloveniji pa je to zelo težko. Če imaš v Sloveniji smiselne argumente, bodo sindikati takoj odgovorili z napovedjo stavke. Napoved stavke se v Nemčiji zgodi, ko res nimate več nobene druge možnosti. Pri nas pa je beseda »štrajk« skoraj vsaka druga beseda in v socialnem dialogu imamo s tem velike težave. Manjka medsebojnega zaupanja in s tem zdravih odnosov. To pa ni odvisno le od vlade. Res je, da je vlada tista, ki je tretji partner v tem dialogu. A v Nemčiji to drugače deluje. Vlada se sploh ne dotakne socialnega dialoga, kadar gre za kolektivne pogodbe, dvig minimalne oziroma osnovne plače. To se delodajalci in sindikati dogovarjajo za zaprtimi vrati. Ko pa se dogovorijo, njihovo rešitev predstavijo državi in šele nato država to podpre. Zato v Nemčiji ne boste veliko slišali o krhkih socialnih dialogih, kot se vseskozi dogaja pri nas. Pri nas se namreč poskušamo nekaj dogovoriti na tripartitni ravni, predlagajo se nerazumne zahteve in v primeru, da jih ne dosežejo, začnejo sindikati groziti s stavko. Sem član ESS in včasih je prav grozno, ko sedite na seji in slišite z druge strani grožnje z ulico ali s stavko. To so pritiski, ki zagotovo škodijo zdravemu socialnemu dialogu.
DEMOKRACIJA: Kakšna je sploh vloga Združenja delodajalcev Slovenije?
Trobiš: Združenje delodajalcev Slovenije zastopa gospodarstvo nasproti državi prek socialnega dialoga. Vsaka stran ima svoje predstavnike, na eni strani so sindikati z različnih področij, na drugi pa so delodajalci, kot so obrtniki, veliki gospodarstveniki, zraven je tudi Gospodarska zbornica Slovenije. Mi kot Združenje delodajalcev Slovenije poskušamo pokazati problematiko in tudi izboljšati situacijo. ESS je posvetovalni organ, ni izvršilni organ. Država si z njihovim mnenjem pridobi potrditev določenih zakonov, ki so v postopku, ali pa pomisleke glede teh, ki jih izraža ESS.
DEMOKRACIJA: Kako gledate na sodelovanje s sedanjo vlado in v čem je razlika s prejšnjo?
Trobiš: Naša organizacija mora biti politično nevtralna. To je pri vladi, ki ne podpira nekaterih naših pogojev, teže kot pa pri vladi, ki ima razum za določene pogoje, kot je znižanje davkov za večjo konkurenčnost, ustvarjanje boljše razvojne klime za gospodarstvenike. Vse to mora biti povezano z zdravo socialo. Zato je dobro, da imaš sogovorca, ki te kot gospodarstvenika razume in ne gleda samo na drugo stran, na socialo. Kajti ta lahko živi le, če je gospodarstvo v dobri kondiciji, plačuje davke in svoje prenose. Če tega ni v sorazmerju, lahko rečemo, da ima država težave. In menim, da smo jih pod prejšnjo vlado imeli: gledali smo namreč bolj na socialo, manj na gospodarstvenike. Gledali smo na način, ki je vodil do razmišljanja »zakaj pa bi sploh delal«. Na to smo državo vseskozi opozarjali. Govori se, minimalna plača se mora dvigniti. Za to sem tudi jaz, a po drugi strani se moramo vprašati, ali smo zaradi tega pripravljeni več narediti. Za isto ceno le dvigovati plače ne bo šlo. To nas pripelje do spirale, v kateri smo zdaj.
DEMOKRACIJA: Ali vas sedanja vlada posluša? Upošteva vaše predloge?
Trobiš: Seveda nas posluša. Upam, da bo tudi kaj storila. Minimalno plačo morajo do konca leta definirati. Imajo isti pogled kot mi, sedaj moramo na to pripraviti še tretjega partnerja v dialogu, to so sindikalisti. Minimalna plača je namreč tudi pokazatelj navzven. Neko podjetje, ki se zanima za investicije v Slovenijo, bo zagotovo pogledalo, kakšne so tu plače, razmerja, kakšno je stanje, in se na podlagi tega odločilo, ali je Slovenija dovolj dobra za investicije ali ne.
DEMOKRACIJA: Kaj je po vašem mnenju glavni razlog za to, da smo premalo konkurenčni na trgu delovne sile?
Trobiš: Tako bom rekel. Pred dvema letoma smo imeli v podjetju zaposlenega Šveda. Plačati smo ga morali 20-odstotkov več, da je na koncu prejel 10-odstotkov nižjo plačo. Da si predstavljate, kakšna je pri nas obdavčitev dela. Se pravi, jaz moram nekoga plačati več kot v njegovi državi, da dobi 10-odstotkov nižjo plačo, kot jo je imel v svoji državi. To je ta plačilna lestvica. Če želimo dobiti izgubljeni kader nazaj v Slovenijo in da ne izgubimo dodatnega kadra, bomo morali na tem področju nekaj spremeniti. To je rakrana našega gospodarstva. Ker smo v središču Evrope, bomo morali nekaj za vodstvene osebe narediti in ne posegati pregloboko v davčni žep prav tem, ki Sloveniji prinašajo dodano vrednost. Menim, da bo ena davčna olajšava premalo, kar je sicer primeren prvi korak, a bo morala tu fiskalna politika narediti svoje, da v prihodnje ne bomo rekli, da sedem mesecev delam za državo in pet za svoj žep, ker bo nekdo drug drugje rekel, da dela samo pet mesecev za državo in sedem za svoj žep.
DEMOKRACIJA: Verjetno zato naši zdravniki odhajajo v tujino?
Trobiš: Ja. K nam pa prihajajo zdravniki iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Tako nastaja manko določenih specialistov pri nas, ker lahko v tujini več zaslužijo in temu primerno imajo tudi življenje. Po drugi strani pa imamo ljudi, ki govorijo še s starim jugoslovanskim jezikom, češ, avtomehanik naj zasluži toliko, kot zasluži zdravnik. In če zdravnik zasluži 10.000 evrov, se sprašujejo, zakaj toliko zasluži. V Nemčiji je tako plačan zdravnik še brez specializacije.
DEMOKRACIJA: Ali Slovenijo rešuje tudi izvozna naravnost večine podjetij?
Trobiš: Slovenijo bo rešila inovativnost. Ta čas delamo in izvažamo v imenu tretjega. Nimamo pa svojih izdelkov, ki smo jih na slovenskih tleh razvili, spravili na trg in iz tega naredili velik posel. Da bi imeli take, ki prodajajo svoj izum, lahko naštejete na prste ene roke. Največ jih je v živilski industriji, ki prodajajo svoje izdelke. Imamo tudi težavo trajnosti, ko nekdo iz tujine ponudi ogromno denarja za neki izum, kot se je to zgodilo v primeru Govorečega Toma. Ta se je potem razvijal na Kitajskem, kot je meni znano. Ti dve osebi pa je prodaja pripeljala do enih najbogatejših ljudi v Evropi. Primer dobre prakse izuma je na primer Akrapovič, ki svojega podjetja ni prodal in to živi naprej, se razvija tudi na področju izpustov, vedno izumlja kaj novega.
DEMOKRACIJA: Podpirate debirokratizacijo, nižje davke in višje plače za zaposlene. Kako gledate na vlogo sindikatov?
Trobiš:: Debirokratizacija pomeni, da moramo zmanjšati obseg v državni upravi. Menim, da je to popolnoma upravičen ukrep. Če gledamo mesto München, ki ima 1,5 milijona prebivalcev, in ga primerjamo s Slovenijo, ki jih ima 2 milijona, imajo tam enega župana. Pri nas pa imamo 212 občin, kar pomeni, da to stane veliko denarja. Vsak župan ima podžupana, vsaka občina ima svojo upravo, kjer imajo tudi dodatno zaposlene.
DEMOKRACIJA: Že res, ampak župani vam bi hitro vrnili žogico in rekli, da manjše občine sedaj bolje skrbijo zase kot prej, ko so bile del večjih.
Trobiš: Glejte, München je malo manjši po številu prebivalcev, kot je Slovenija, ampak drugače funkcionira. Slovenija je majhna, kompaktna država, ki pa je zelo draga. V državni upravi imamo zaposlenih 120.000 ljudi. Namesto da bi se tu število zmanjševalo, se povečuje, saj vsaka vlada pripelje svoje ljudi, ki jih potem težko odpustiš. Administracija je zdaleč prevelika. Če bi jaz na državo gledal kot gospodarstvenik, bi takoj zmanjšal število zaposlenih v državni upravi, združil določena dela, zmanjšal birokracijo. S tem postaneš bolj transparenten, postaneš bolj vitka država, potrebe po denarju so manjše, kar pa na drugi strani pomeni, če bomo to zmanjševali s trezno glavo, bomo potrebovali manj denarja in bomo lahko tudi znižali davke. To je povezano kot kepica, a do tega cilja smo še daleč.
DEMOKRACIJA: Katere so vaše glavne prioritete do konca mandata te vlade v funkciji predsednika Združenja delodajalcev Slovenije?
Trobiš: Pozna se, da so prihodnje leto volitve, zato velikih korakov niti od vlade niti od opozicije ne pričakujem.
DEMOKRACIJA: Reform torej ne moremo pričakovati?
Trobiš: Ne. Zato bomo zadevo držali na nekem nivoju in upali, da bomo prihodnje leto zadeve premaknili nekoliko hitreje. To je naravni ciklus.
DEMOKRACIJA: In da bi bila sestavljena vlada, ki bi imela posluh za reforme …
Trobiš: Seveda. Kar si delodajalci želimo, je stabilnost, ki je ta čas ne vidimo. Sedaj imamo neko medfazo. Nemčija je ne nazadnje uspešna tudi zaradi tega, ker koalicija in opozicija sodelujeta, kadar je zares potrebno. To je ta fenomen discipline in drugačnega razmišljanja v Nemčiji, ki ga obožujem. Angela Merkel, ki je vladala zadnjih 15 let, je vedno našla kompromis in rešitev. To se je lahko zgodilo, ker je opozicija dovolj odprta za sodelovanje. Pri nas pa vsak gleda le na to, kako bo nekoga, po domače rečeno, zafrknil, da bo prišel do cilja, ne gledamo pa, kaj je za Slovenijo dobro. In to je žalostno. Sem za sorazmerno razbremenitev plač, ampak da to ne ogroža sociale. Da povečamo socialo tam, kjer je res potrebna, in jo zmanjšamo tam, kjer sploh ni potrebna.
DEMOKRACIJA: Kaj si pa želite za svoje podjetje?
Trobiš: Veseli me, da je naše prestrukturiranje, ki smo ga naredili pred dvema letoma, prineslo učinek, ki si ga želim, to je stabilnost, dolgoročno delo, ki so nam ga kupci z dolgoročnimi pogodbami že potrdili, stabilno poslovanje, zadovoljni delavci, ki bi razumeli, da ni enostavno voditi podjetja v avtomobilski industriji v času covida, in da bodo skozi čas spoznali, da so bile določene poteze narejene z namenom dolgoročnosti in bodo rekli, da je bilo dobro, da smo to naredili.
