Piše: Kari Karinger
Torej, če sledimo logiki levo – levičarskih liberalno anarhičnih feministk, ugotovimo, da je otrok last matere ker je del njenega telesa. Če sledimo pravniški logiki pa takoj ugotovimo, da polovica otroka pripada očetu. V primeru abortusa se potem odločimo za salomonsko odločitev, da polovico fetusa pustimo živeti, ker pa ne more živeti brez druge polovice, moramo fetus pustiti pri miru.
Nezadovoljno mater pa napotimo na odškodninsko tožbo proti očetu. Neka feministka je izjavila tole: »Preklet dec, otroka mi je naredu, splav bom šla nardit in mu ga vrgla v glavo!« Razumemo nesoglasja med očetom in materjo, obenem pa moramo poskrbeti za pravice vseh, vsi imamo legitimne pravice. Prepoznavamo potrebo po regulaciji rojstev. Ta pa mora biti taka, da izključuje umore. Znanost naj poskrbi za primerno preprečevanje zanositve. V določenih primerih pa seveda odloča medicinsko etična komisija. Tukaj pa so že možne zlorabe.
Sicer pa ne moremo biti preveč občutljivi glede vprašanja ubijanja saj na svetu živi dvanajst milijard piščancev in vse pobijemo in požremo kot Ogri, pa koliko krav in prašičev, pa vse drugo kar leze in gre. Pa med sabo se pobijamo, partizani in domobranci, pa vsi drugi. Obstaja tudi možnost, da si bodo feministke oktroirale pravico do uboja svojega otroka v katerikoli starosti. In da bodo lahko imele posušen fetus kot obesek za ključe.
Kari Karinger, Črnuče