Piše: Jože Biščak
Medtem ko hegemonistični mediji, njihovi novinarji in uredniki, levičarski politiki in aktivisti v nizkem štartu prežijo na vsako poročilo evropskih institucij in organizacij, ki je škodljivo za aktualno desnosredinsko vlado, ter nato več dni zapored streljajo strupene puščice, so (namerno) prezrli poročilo Europola za leto 2020.
Analitiki Agencije EU za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj so o terorizmu v državah članicah EU zapisali, da so bile za 25 od 57 zaznanih ali preprečenih terorističnih dejanj odgovorne skrajno levičarske (anarhistične) skupine. Čudno je le, da Slovenija ni omenjena. Po definiciji Europola se za teroristična dejanja štejejo tudi napadi na vladno premoženje in osebje. Tega je bilo v času mandata te vlade precej. Očitno je, da slovenski predstavniki v Europolu ne opravljajo svojega dela tako, kot bi ga morali. To utegne biti zelo nevarno, saj so desni politiki, ki so kritični do nasprotne (leve) opcije, morebitni cilji skrajnih levičarjev.
Napad Tee Jarc (in »njene« skupine) na Janeza Janšo in Aleša Hojsa pred dnevi na Kredarici bi zato po metodologiji Europola lahko uvrstili med teroristične napade (tudi petkovo »obiskovanje« naslovov političnih strank spada v to kategorijo). Tega se mogoče zavedajo tudi v levičarski opoziciji, zato so s sejo parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb (Knovs) želeli preusmeriti pozornost na domnevni razmah skrajno desnih skupin v Sloveniji (v EU je Europol lani zaznal samo štiri napade skrajno desnih skupin), ki naj bi bile povezane z delom vladajoče politike. Vse skupaj je bilo kot v vzporednem svetu; na domnevni vzpon »neonacizma« (nacional-socializma) so opozarjali člani SD (ki ima sedež v vili družine Moskovič, ki so ji premoženje zaplenili nacionalsocialisti, nato še komunisti), krvni in ideološki predniki stranke Tanje Fajon. Toda še bolj bizarno je bilo, ko so desni ekstremizem komentirali ljudje, kot je Erik Valenčič, ki so ga predstavili kot »preiskovalnega novinarja«, čeprav gre v resnici za simpatizerja džihadističnih teroristov.
“Kampanja proti koaliciji sovraštva”
Zdrav razum je popolnoma odpovedal, prevladujoči mediji so javnosti posredovali levičarsko katehezo, ki je odvisna od motivacijskih sil jeze in sovraštva do desnice, predvsem do SDS in Janeza Janše. Sprožena »kampanja proti koaliciji sovraštva« je pravzaprav kampanja za odstranitev ovir za prevlado politično korektnih in levičarskih ideologij. Pod krinko socialne pravičnosti in z uporabo blagozvočnega besednjaka o ljubezni do človeštva in razumevanju do trpečih se v resnici skriva patološko sovraštvo do svobode govora in kakršnekoli kritike. Njihove tarče bodo vedno blatene, vedno bodo izključevali ljudi, ki se jim ne podredijo v celoti – s telesom in z duhom. Tako se na udaru ne znajdejo samo »rumeni jopiči« in politiki konservativnega svetovnega nazora, ampak tudi zmerni intelektualci in misleci. Novinarsko-uredniški ezoteriki, ki so tesno povezani z ljudmi leve provenience, po njih posujejo črn prah in jih označijo za ljudi, proti katerim se je treba boriti.
Levica ne sovraži ljudi na desnici zato, kar so in kar predstavljajo, ampak zato, kar delajo. Desnosredinska vlada za zdaj dela dobro: blaginja ljudem se povečuje, PIN kod za levičarske bankomate davkoplačevalskega denarja je vse manj. In to je eden glavnih vzrokov dandanašnjega sovraštva slovenske levice do desnice. Kajti če pogledate njihov besednjak, kot mornarjeve papige ponavljajo najbolj neumne marksistične floskule, po drugi strani pa zelo temna in mračna zgodovina kaže na njihovo lastno dvorišče.
Jože Biščak je glavni in odgovorni urednik tednika Demokracija, dolgoletni raziskovalni novinar, od leta 2020 pa tudi predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev in avtor treh knjig.
