Piše: Gašper Blažič
Na današnji dan pred desetimi leti je umrl dr. Andrej Bajuk, nekdanji predsednik slovenske vlade, finančni minister, poslanec, bančnik in publicist. Bil je glavni ustanovitelj in prvi predsednik stranke Nova Slovenija (NSi).
Andrej Bajuk se je rodil 18. oktobra 1943 profesorju Božidarju Bajuku, ki je poučeval na klasični gimnaziji v Ljubljani. Niti dve leti star je leta 1945 odšel s starši in širšo družino v emigracijo. Nameravali so se naseliti v ZDA, vendar je šla njihova pot v Mendozo v Argentini, kjer se je šolal tudi na tamkajšnji univerzi in pridobil magisterij iz ekonomije po programu univerze iz Chicaga. Zaradi svojega nasprotovanja vojaški hunti na oblasti je imel težave z iskanjem službe. Zato v Mendozi ni ostal dolgo, saj je nato dobil štipendijo za doktorski študij na univerzi Berkeley v Kaliforniji. Po končanem študiju je spet prišel znova nazaj v Argentino, kjer je postal univerzitetni docent za ekonomijo, zaradi vojaškega udara pa je znova odšel nazaj v ZDA. Najprej je deloval v Svetovni banki, nato pa na Medameriški razvojni banki, nazadnje na njeni podružnici v Parizu. Ves ta čas je bil tudi povezan s Slovenijo.
S politiko se je začel povezovati leta 1990, saj mu je Demosova vlada ponudila mesto guvernerja Banke Slovenije, leta 1993 pa ga je k temu vabil tudi Janez Janša. Vendar ponudb ni sprejel. Leta 1996 se je pojavljala možnost, da bi postal finančni minister v novi pomladni vladi, do katere ni prišlo. Konec devetdesetih let je kot eden od avtorjev sodeloval v zborniku »Sproščena Slovenija – obračun za prihodnost«, kmalu zatem pa se je vključil v združevanje SKD in SLS. Postal je vodja strokovnega sveta in podpredsednik nove združene stranke SLS+SKD. Spomladi leta 2000 je bil izvoljen za predsednika slovenske vlade. V vmesnem času je prišlo do spora glede volilnega sistema, saj so poslanci SLS+SKD podprli spremembo ustave, ki je zabetonirala proporcionalni sistem v ustavo. Sam se s tem ni strinjal in je izstopil iz stranke. Skupaj z Lojzetom Peterletom in še nekaterimi je poleti 2000 ustanovil NSi. Istega leta je NSi postala parlamentarna stranka, Bajuk pa poslanec. Po volitvah leta 2004 je Bajuk postal finančni minister v prvi Janševi vladi in postal tudi tisti finančni minister, ki je uvedel evro. To je bilo leta 2007. Leta 2008 se je po volitvah, ko je NSi dobila premalo glasov za uvrstitev v parlament, umaknil iz politike.
»Dr. Andrej Bajuk je bil bančnik in politik s pedigrejem. Tista prava elita, ki jo potrebujemo. A če želimo razumeti in doumeti znanstveno, bančno in politično pot dr. Andreja Bajuka, moramo poznati zgodbo njegove družine. Ta je bila ugledna, pokončno slovenska, domoljubna. Oče Marko je bil ljubljanski ravnatelj, ugleden gospod, ki je svoja znanja predajal generacijam učencev. Po drugi svetovni vojni je družina Bajuk, za voljo rešitve lastnega življenja, migrirala na avstrijsko koroško. In prav tam, v taborišču, se izkaže veličina očeta Marka in drugih sopotnikov. V nemogočih razmerah je organiziral otroke, mladostnike in starše, ustanovili so osnovnošolsko izobraževanje in tudi gimnazijo. Marko Bajuk je pri angleških oblasteh celo dosegel, da so maturo dijakom priznali in so se nato lahko vpisali na univerze širom po svetu. Znanje, znanje je tisto, ki ti ga nihče ne more odvzeti. Če te že preženejo iz države, ti znanje za vedno ostane. Mnogi, ki so se izobraževali pod taktirko Marka Bajuka, so kasneje uspeli kot ugledni poslovneži, podjetniki, uslužbenci multinacionalk itd., imeli so zavidljive kariere. Te ljudi bi tedaj in danes Slovenija potrebovala. Ljudi z znanjem in pedigrejem,« je na svojem facebook profilu zapisal minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec, sicer vidni član NSi. Kot pravi, bi danes dr. Bajuka in njegovo misel še kako potrebovali, da bi lahko lažje naredili vrednostno družbeni preboj. »Potrebujemo namreč prave odgovore na zahtevne izzive, pred katerimi sta Slovenija in Evropska unija. Vrednostne in ekonomske. Verjamem, da bomo zmogli. Toda le, če bomo sprejeli misel, poslanstvo in duhovnost ljudi, kot so bili dr. Andrej Bajuk in podobni. Četudi niso “naši”.«
