Piše: Jurij Kreutz
Ursula von der Leyen, je kot predsednica Evropske komisije v svojih nastopih avtoritarno izjavila nekako takole: “V Evropi ima vsak pravico imeti rad kogar hoče”! Če to pomeni, da ima kdorkoli kakršnokoli naravno pravico preko svojih vplivnih prijateljev in politikov vsiljevati svoje nenaravno dojemanje odnosov med ljudmi nam, našim otrokom in vnukom- potem me je zelo razočarala.
Mislim, da imam tudi jaz pravico imeti rad svoje otroke, svojo družino, svojo domovino in končno tudi mojo krščansko Evropo iz katere izhajajo vsi moji predniki že vsaj 1000 let.
Zakaj potem ne bi imel pravice braniti vse “svoje” pred spremembami, v katere me v imenu “enakosti in demokracije” potiska evropska politika do skupnosti LGBT in do “multi-kulti” emigracijske politike.
Te nove politike vsem “mojim” ne prinašajo nič dobrega, saj nas s svojim arogantnim in agresivnim delovanjem silijo v nenaravno sožitje, poleg tega pa tudi negirajo našo kulturno dediščino in osnovno reprodukcijo, ki naj bi bila smisel življenja v našem naravnem okolju.
Tudi če ne razmišljamo konservativno, nam je vsem jasno, da so omenjene politike popolnoma kontradiktorne z vsem, kar je do pred kratkim bilo temelj naših evropskih vrednot, in preprosto me je strah razodetja, kam nas take politike vodijo.
Ko na našem planetu “naravovarstveniki” ugotovijo, da so neke vrsta ogrožene, zaženemo vse razpoložljive sile, da bi le-te ohranili in ne bi rušili naravnega ravnotežja- takrat nam ni mar ne za čas, ne za denar.
Ali ne gre za naravovarstveni problem, ko je ogrožena naša evropska kultura in človeška vrsta?
Zakaj so državni voditelji ki se upirajo nenaravnem početju skupnosti LGBTIQ, javno obravnavani kot nedemokratični, avtoritarni in še kaj hujšega (kar je bilo že večkrat opaženo na zasedanjih Evropskega parlamenta). Zakaj smo vsi, ki želimo ohranjati našo kulturno dediščino in sledimo naravnim zakonitostim sobivanja s strani pristašev LGBTIQ označeni za ksenofobe, fašiste itd.?
Ali niso vsi napori za ohranitev naravnega okolja usmerjeni v končni cilj, da bi naša civilizacija živela čim dlje in čim bolje popolnoma nesmiselni, če hkrati dopuščamo, da z raznimi modernimi (meni popolnoma nesprejemljivimi) politikami ogrožamo naš način življenja, našo kulturo in naravno reprodukcijo.
Kako pisati, da bo vidno pravim očem, kako govoriti, da bodo slišala prava ušesa?
Ker sam nimam odgovora, kličem vse “švedske Grete”, naše naravo-varnostnike, civilna združenja, kritične mislece, filozofe in psihologe, novinarje in urednike, ki vam ni tuje nepristransko poročanje in obveščanje, skratka vse, ki dobro in podobno mislite, pa ste bolj razgledani, bolj inteligentni in izobraženi od mene, da se organizirate tako, da bo slišati tudi naš glas.
Ali ne bo kmalu potrebno zaradi uravnoteženosti s pripadniki LGBTIQ organizirati alternativnih “parad ponosa”?
Menim, da je prišel čas, ko je potrebno na glas poudariti, kar se zdi sicer samoumevno, da smo vendarle mi, ki se vedemo v skladu z naravnimi zakonitostmi, ki skrbimo za ohranitev osnovnih človeških in naravnih vrednot tisti, ki smo na kaj resnično lahko ponosni!
Jurij Kreutz, Brestanica