Pravijo o njem, da je rumenec,
da je provociral, a odstranjen
da ni bil, močnó le v dušo ranjen,
on, ki ni v politiki zelenec.
Se proslavljalo je desetletja
tri od dneva, ki ni hotel priti,
jutrišnjega, moglo narediti
ko se nič ni zoper vsa početja.
Na proslavljanje se je primajal,
ni pokončna drža pač njegova,
za spoznanja tukaj ne gre nova,
rad kot svojčas malo bi nagajal.
Bil v rumeni jopici ni, v svili,
v beli srajci se je tam prikazal,
malce se pri žepu prej pomazal,
da rdeča mu na plano sili.
Provociral ni, se ve, z rdečo,
to bi le, če z barvo bi rumeno
se prizibal na slovesno sceno
in izzval na ta način nesrečo.
Bil je tiho, skrajno neopažen,
zanj se zmenil živ ni krst, le redki,
česar kronski so dokaz posnetki,
zdel se je pobit, že kar poražen.
Tisti madež sredi bele srajce
ni bil provokacija nobena,
kot rečeno, jopa ni rumena,
si je malce le zavihal krajce.
Če bi bil, pa to ni bil, rumenec,
pesem bi bila seveda druga,
a tako povprečna žalost, tuga,
vtis, kot da zašel bi nebogljenec.