Piše: Frančiška Buttolo
Dobro jutro, dragi Slovenci! Dobro jutro, gospod Leon Rupnik!
Upam, da ste dobro spali. Jaz sem, ker je bila noč prijetno hladna. Skušam si predstavljati, kako odveč vam je moje prizadevanje, da bi vam razložila, kako vidim dogajanje, ki naš narod vodi v gotovo smrt. Saj se komaj prepoznam, ko vam, ker vem, kakšni ste, in ker vas zelo spoštujem, pišem o svojem pogledu na zgodovino. To ni le neolikano, je skrajno predrzno. Abnormalno. Neodgovorno, saj nisem zgodovinarka.
Ni pa najbrž zločin. Morda nekoliko, ker imate zdaj preveč drugih opravkov, ampak ti, zlasti z novinarji v EU, za vas v resnici niso največji problem. Postranska manjša škoda naše nemirne družbe. Vi ste vendar večinoma zagovorniki levičarskih teorij zgodovinske vede. Vaši sitematični in historično neoporečni znanstveniki, tako verjamete, vedo, kaj morajo zahtevati od slovenske zgodovinske stroke. Komunistično zgodovino.
Vaše polje delovanja je torej, če hočete ali ne, usmerjanje tistega žarometa, ki osvetljuje posamezne dele in vidike zgodovinskih dejstev, materije, ki se vašim znanstvenikom zdijo vredni osvetlitve, in prizadevanj za pravilni zorni kot ali vidik.
Zato vam pišem o največjem slovenskem mučeniku, o Leonu Rupniku, o simbolu slovenstva. Pišem vam, zakaj velikokrat razmišljam prav o njem. Kar nekako enačim se z njim, svojim alter egom.
Tudi na desnici, zlasti verni, je za vse kriv on. Tudi zgodovinarji, ki so po vašem mnenju, dragi slovenski historiki, revizionisti in instrumentalizirajo žrtve na slovenski desnici, se popolnoma strinjajo, da on Rupnik, on pa ni bil pošten, kot je bila Cerkev, morda ni bil celo nič boljši kot komunisti. In blestijo, tudi desni zgodovinarji, v širnem svetu. Gospoda pač.
Zato, spoštovani gospod Leon Rupnik, ne berem knjig desnih zgodovinarjev, levi pa so takšni, kakršni so bili. Še zelo blizu historiku Frančku Sajetu. Vi, dragi moji Slovenci, ste vse to dobro opazili, kolikor sem prebrala v dolgoletnih polemikah v časopisju. In to sprejemam.
Takšen narod smo pač. Samo napol narod, bi rekla.
II
In zdaj, kako je z nami, Slovenci, zdaj?
Vse je podobno, kot ob drugi vojni.
Levica grozi, želi si krvi in oblasti, tudi skoraj po vsem svetu. Desnica se upora, vendar ni enotna. Konservativne sile so razdeljene. Verujoči so proti marksističnemu masakru, ki nam grozi, saj so levičarske obljubljene svoboščine lari fari, kot so bile ob drugi vojni, vendar pa verujoči bolj spodbujajo k odporu, uradno pa prevzema odgovornost za ta spopad desna politika, z novim Rupnikom na čelu.
Rezultat je lahko samo podoben takšnemu, kakršen je bil po drugi vojni.
Komunisti, ki so načrtovali pohod na oblast, se bodo do zadnjega znebili svojih političnih nasprotnikov, vendar bodo del vernih rehabilitirali. Ti, rehabilitirani, pa bodo vztrajali, da je Cerkev nedolžna, da je vsega kriva le desna politika, neki novi Rupnik, saj veste kateri. Kominterna v EU ga je že napadla.
To pa bo tudi vse, kar bo dosežen na področju osamosvojitve in prihodnje, že druge, tudi še bolj drugorazredne sprave. Nekaj podobnega, kot je bilo tudi s spravo po drugi vojni.
Naj bo jasno, zame je bil največja politična žrtev Leon Rupnik. Ni imel nikakršne možnosti, da bi ravnal drugače, kot je ravnal. To sem občutila že v Muzeju revolucije, ko sem se seznanjala, pri dvaindvajsetih, Ob tamkajšnjo stalno razstavo. Zgrozila sem se, vsepovsod sami junaki in nedolžne žrtve, ta človek pa naj bi ravnal pametno, da bi bili vsi zadovoljni.
Slovenija je spet sredi vojne, kmalu bo v njej popolna komunistična diktatura. Rešitve pa ni na obzorju.
Ne gre se zanašati na komunistični poziv iz prve vrste demonstrantov, da ne smejo biti dejanja komunistov tako pokvarjena, kot so na drugi strani. Tu ne gre za pokvarjenost, gre za junake in žrtve, ki prinašajo domnevno večno oblast.
Komunisti dobro vedo, da žrtve morajo biti. Pandemija je to samo še potrdila.
Meni pa se zdi nesmiselno, da tudi novi Leon Rupnik mirno požira vso gnusobo, ker ljubi – edini – svoj narod.
Edini ga ljubi tako, da bi mu rad ohranil obstoj, vsem drugim je za Slovence vseeno. Bomo imeli na teh svojih krvi polnih tleh pa koga drugega. Rupnik pa tega ni hotel, življenja Slovencev so bila zanj dragocena, novi Rupnik pa prav tako tega noče.
A vse, kar je revež v drugi vojni pa dosegel, je bilo samo to, da so komunisti pobili še več žrtev, kot okupator.
Clugov balet je lepo poantiral našo prihodnost. Bogomila ne odide v samostan, temveč v turški harem. Multikulturna prihodnost Slovencev. Zanjo bodo naši novi komunisti žrtvovali še tisto tretjino Slovencev v naši državi, kolikor jih je še. Dokazano, ker ljudsko štetje z rubrikama za vero in narodnost ni dovoljeno.
Ni res, da so nam bile eno noč dovoljene sanje.
Ni res, da nas čaka nov dan.
To vsi dobro vemo.
Zato molim.
Prav lep pozdrav, dragi Slovenci!
Frančiška Buttolo, Ljubljana
