Piše: Dr. Ivan Klemenčič
Eno zadnjih gibanj, Črna življenja štejejo (angl. BLM, od 2013), prihaja v času, ko so vprašanja črncev rešena. In to tem bolj ob dejstvu, da ostajajo resnično pomembna vprašanja človekove eksistence v tem kontekstu prezrta, zato bomo na njih opozorili.
Še več, črni populizem se očitno uveljavlja le z belim rasizmom. Poudarek ni na podpori črncem, marveč na škodovanju belcem. Gibanje BLM je tako postalo bolj pretveza boja proti črnemu rasizmu za spodbujanje belega rasizma.
Grozeča agenda BLM
Načelno pomeni poudarjanje črne populacije njeno dviganje nad vse druge, predvsem nad številčnejšo belo, ki se ji s tem znižuje pomen, se marginalizira, podcenjuje, ponižuje, zaničuje, jo dela krivo, kar je že tako temeljna usmeritev kulturnega marksizma. BLM je nadalje priložnost za novo sovraštvo, seveda proti belcem, za nasilje in po dosedanji praksi za vandalizem, ropanje, seveda lastnine belcev, kjer njihova življenja spet nič ne štejejo; je priložnost za ustvarjanje kaosa v družbi in s tem za napad na demokracijo z grožnjo oblasti za njeno nelegitimno zamenjavo.
Toda ne preslišimo niti opozoril, da bo to nasilje delovalo kot bumerang in močno škodovalo prav črnim pobudnikom, ko se bodo denimo hoteli zaposliti.
V skladu s tem je že sam vzrok za tako glasno agendo BLM, ki je izzvala pravi izbruh sovraštva in nasilja proti belcem, ki pri tem še sami vneto sodelujejo, divjanja, ropanja in uničevanja po ameriških mestih. Ta vzrok je bila nepričakovana smrt črnega kriminalca in uživalca mamil, ki je bil že zaprt, pod policistovo nogo (25. maja 2020). Po obdukciji je bilo ugotovljeno, da je nesrečnik umrl zaradi prevelikega odmerka fentanila (do petdesetkrat močnejšega od čistega heroina). Nedolžni policist je bil kljub temu obsojen, črno-bela drhal, ki bi ga linčala, mu je kot belcu razdejala hišo. In črni človek podzemlja je postal junak, simbol zatiranih. Seveda tudi on zasluži vso zaščito, če deluje v skladu z zakonodajo.
Vsa življenja štejejo
Toda kljub vsej pieteti in tem bolj ob vsemogočih tudi tragičnih smrtih to docela nesorazmerno poudarjanje že tako lažno predstavljenega dogodka ne prepriča. Je zloraba gibanja s prvotnim pomenom BLM. Če že poudarjanje pravičnosti, potem pravičnost do vseh enako, kar pomeni Vsa življenja štejejo (angl. ALM). Tako se je že leta 2015 odzval črnski republikanski senator Tim Scott. Tudi znana demokratska poslanka Nancy Pelosi, zdaj že četrtič predsednica predstavniškega doma Kongresa, kljub priznavanju BLM demokratično predlaga ALM. Da ne govorimo o razočaranju v evropskem parlamentu, kot poroča poslanka Romana Tomc, kjer so se morali odpovedati podpori Vsa življenja štejejo, ker naj bi bil tudi tu za levičarske ekstremiste rasističen. Očitno je spet odpovedala Evropska ljudska stranka.
Skoraj odveč je danes prepričevati, da črnci uživajo vse človekove pravice. Kot vemo, so od 16. do 19. stoletja prihajali iz Afrike, neizobražene so jih zlepa ali zgrda uvažali v ZDA kot poceni delovno silo, kot sužnje. Danes smo seveda lahko pametni in to pravičniško obsojamo, kakor smo kritični do celotnega obdobja sužnjelastniškega reda. Pametni smo lahko še za marsikaj drugega v človeški zgodovini, ko se je mogoče iz nepovratne preteklosti edinole še kaj naučiti. Naposled je Kongres v 18. stoletju prepovedal suženjstvo in uvoz sužnjev. Po državljanski vojni med Severom in Jugom leta 1865 so suženjstvo prepovedali v vseh zveznih državah. Tega leta je bila na Jugu ustanovljena tajna teroristična organizacija Ku-klux-klan, ki naj bi varovala belce, bele žene pred črnci. Delovala je nasilno, z ustrahovanjem, grožnjami in s poboji črncev in je tudi psihološko naredila veliko škode. Temnopolti so uradno dobili volilno pravico leta 1870, ki je stvarno obveljala leta 1964, skupaj z zakonsko prepovedjo rasne diskriminacije. V 19. stoletju so suženjstvo prepovedale vse kolonialne države in 1948 je bilo prepovedano s konvencijo o človekovih pravicah.
V ZDA je okoli 15 odstotkov črncev, tj. več kot 45 milijonov. Seveda prihajajo belci in črnci še danes prostovoljno in množično v eno najbolj razvitih in demokratičnih držav, k temu sodi še milijonski pritisk nezakonitih migrantov na meji z Mehiko. Očitno življenje v ZDA ni slabo, tudi za 15 odstotkov črncev ne. V družbo so bili sprejeti, v njej so se lahko močno uveljavili, najbolj vidno denimo športniki, posamezniki sodijo med najboljše na svetu. Prav tako ni bilo nemogoče, da so ZDA dobile temnopoltega predsednika ali da imajo v sedanji vladi kakšnega ministra črnca.
Z BLM nima nič skupnega niti statistika o kriminalu v ZDA. Temnopolti so pri policiji enako ali blažje obravnavani kot belci. Pri umorih in ropih je delež ubitih temnopoltih v policijskih racijah manjši od 50 odstotkov, delež umorov, ki jih povzročijo temnopolti, pa večji od 50 odstotkov (kljub le 15-odstotni populaciji).
Kot pars pro toto spomnimo na našega misijonarja Pedra Opeko, ki je ustvaril na Madagaskarju za temnopolte prebivalce pravi mali raj, jim vrnil dostojanstvo in omogočil dostojno življenje.
Vprašajmo se, ali so črnci posebno v ZDA v res tako nezavidljivem položaju, zatirani in v smrtni nevarnosti, kot so kje drugje številni belci? Stanje ni idealno, a takšno je tudi za belce v ZDA. Je normalno.
Bela življenja štejejo
Če se vprašanje črncev z BLM enostransko poveličuje, se moramo vprašati, koliko milijonov ljudi, posebno belcev, po svetu trpi, so jim kratene človekove pravice in jih pobijajo tisoče in sto tisoče. Najprej beseda o obratnem razmerju, o belcih, ki jih črnci ne le zatirajo, marveč tudi pobijajo.
Spomnimo v preteklosti na beli genocid na Haitiju. V štirih mesecih leta 1804 so črnci iztrebili domala vse belo prebivalstvo, po oceni med 3.000 in 5.000 nedolžnih ljudi, ki v veliki večini niso bili lastniki sužnjev. Ob že znanem refrenu: država teh črncev sodi zdaj med najrevnejše na svetu.
Sodoben primer prihaja iz Južne Afrike, kjer poteka prikrit genocid črncev nad nedolžnimi belimi kmeti. V dvajsetletnem obdobju do 2016 so nasilne smrti s strahotnimi mučenji po poročilu policije dosegle 1.850 belih kmetov, članov družin. Po oceni kmetov naj bi jih bilo ubitih precej več, med 3.000 in 4.000. Samo evidentiranih napadov je bilo na tisoče. Zato se kmetje še vedno množično izseljujejo, tudi ta država pa postaja vedno bolj revna. V gibanju BLF (Black First Land First) si želijo konfrontacijo, kar pomeni državljansko vojno. Sestra čistilka za umori je pričala: »Brutalno umorjeni dojenčki, otroci, kmetje, ki so skušali obvarovati svoje družine … Našli smo kose izpuljenih nohtov, odrezanih rok, posiljene …« Na videu lahko sledimo kilometrom špalirja belih križev, na gosto postavljenih na obeh straneh prevozne asfaltirane ceste. Pretresljivo.
Če že, bi bil po isti logiki resnično utemeljen slogan Bela življenja štejejo.
Da ne govorimo, da gre BLM z roko v roki z zavratnim kulturnim marksizmom, po katerem so danes najbolj na udaru belci in med njimi beli moški. S podtalno vzgojo jih želijo pomehkužiti, vzgajati brez lastnega mnenja, za nebogljene in neodgovorne ljudi, jih skratka onesposobiti, da ne bodo mogli normalno odločati, voditi države in vsega drugega zanjo pomembnega. To se učeno naznanja kot obdobje postpatriarhata. Zaradi rasnih predsodkov se začenja vcepljati belcem celo občutek krivde za preteklost, potreba popravljati zgodovino, diskvalificirati pomembne osebnosti, uničevati njihove kipe, sploh zaničevati kulturo belcev, uničevati njihova umetniška dela, kar poznamo že iz komunizma. Povsem nedvoumno in zločinsko: izbrisati preteklost kot identiteto belcev in onesposobiti bele moške za propad zahodne krščanske civilizacije.
Življenja kristjanov štejejo
In kaj šele reči za najbolj preganjane kristjane po svetu? Kaj pomeni tu en mrtev črnec po lastni krivdi? Tako Globalni inštitut za preučevanje krščanstva poroča, da so v desetletju do 2015 po svetu umorili blizu milijon kristjanov, kar pomeni prek 90.000 letno. Po študiji italijanskega centra (Center for Studies on New Religions) so leta 2016 600 milijonom kristjanov preprečevali izpovedovanje njihove vere. V deseterici držav, kjer najbolj preganjajo kristjane, so Severna Koreja, Somalija, Afganistan, Pakistan, Sudan, Sirija, Irak, Iran, Jemen, Eritreja. Tako je bilo v Iraku še leta 2003 1,5 milijona kristjanov, po obdobju agresivnega islamskega radikalizma jih je manj kot 200.000. Na Kitajskem, kjer živi blizu sto milijonov kristjanov, je mladim prepovedano obiskovanje cerkva. Tam so jih v zadnjih letih uničili več kot dva tisoč. Celo v Evropski zvezi jih uničujejo ali jih preurejajo v mošeje. Posebno v Franciji zažigajo znamenite katedrale, tako pariško osrednjo Našo Gospo, kar je oblast namerno prikrila, da ne bi bila prisiljena tudi tu obtožiti najverjetnejših muslimanskih storilcev. Krščanstvo pri evropski mladini že tako upada, k njegovemu uničevanju veliko pripomore nameren uvoz muslimanov. Ustanovitelji Evropske zveze so bili še zgledni kristjani, njihovi nasledniki niso dovolili niti vpisa krščanskega temelja Evrope v preambulo ustavne pogodbe. Njihova prikrita nova religija, religija zla, je kulturni marksizem, ki je vse prej kot kulturen.
Kako daleč, dve stoletji v prihodnost, je videl Dostojevski: »Na Zahodu se je Kristus izgubil. Zahod propada izključno zaradi tega.«
Če že, dodajmo le še en nemočen refren za resnično prizadete stotine in stotine milijonov: Življenja kristjanov štejejo.
Življenja protikomunistov in protinacistov štejejo
Še eno obsežno poglavje iz polpreteklosti bomo vsaj nakazali, to je področje komunističnih in nacionalsocialističnih zločinov proti človeštvu. Kot vemo, je odrešujoča komunistična ideologija v praksi pomenila totalitarizem, diktaturo, zatiranje stotin in stotin milijonov nedolžnih ljudi in prav tako neizmerno veliko njihovih smrti. Po obravnavi Stéphana Courtoisa je smrtonosni pohod komunizma od konca prve svetovne vojne terjal sto milijonov nedolžnih žrtev. Po novejših podatkih je samo največji množični morilec vseh časov Mao Zedong odgovoren za 70 milijonov smrti. Stalin mu sledi s 40 milijoni, Lenin s 4 milijoni, Tito z več kot milijonom. Tretji je nacistični množični morilec Hitler, odgovoren za 30 milijonov nasilnih smrti. In še mnogi drugi, množična morilca Castro in psihopat Che Gevara, ki sta na stotine ujetih političnih nasprotnikov osebno pobila, zloglasni Pol Pot, vodja Rdečih Kmerov, ki so pobili 2 milijona ali domala četrtino prebivalcev Kambodže, itd. Ne pozabimo, da je nacionalsocializem kot povzročitelj druge svetovne vojne zato odgovoren za blizu 60 milijonov mrtvih. In ne pozabimo na nacistični genocidni poboj 6 milijonov Judov, na ukrajinski genocid več kot 100.000 Poljakov, na pokol v Katinu, na milijonski holodomor. Ne pozabimo niti na stotine milijonov zatiranih, mučenih, izstradanih, zaprtih še po vojni v ruskih, tudi slovenskih gulagih …
Slovenski komunisti so genocidno pobili predstavnike narodove elite, politične, ekonomske, akademske, verske. Mnogi Slovenci so si z begom v tujino rešili življenje, mladino so vzgajali v poslušne državljane totalitarne države. V narodovem telesu je tako zazijala velikanska rana, zaradi nje manjkajo nasledniki pomorjene narodove elite, veliko je indoktriniranih, zato demokrati po osamosvojitvi pri volitvah tako težko dosežejo večino, ki bi jo sicer zlahka; oblast jim je pripadla le eno četrtino tega obdobja. Ta rana iz druge svetovne vojne in povojnega obdobja pomeni na Slovenskem kar 6,5 odstotka mrtvih med vsem prebivalstvom.
Po že znani logiki bi tudi tu moralo veljati najmanj: Življenja protikomunistov in protinacistov štejejo. Prizadet je celoten narod, prizadeti so celotni narodi, celotna Evropa, svet. Bodimo vendar realni in ne nasedajmo krivim prerokom, ki uničujejo človekovo dostojanstvo in naš svet. Ne tedaj BLM, ne Antifa, ne Woke, ne kulturni marksizem itd., ne izrodki teme skrajne zločinske levice, katerih podlaga je predvsem in še vedno komunizem že s smetišča zgodovine. Tu je znova odpovedala naša dobra historia magistra vitae in zaman je še pred nepolnim stoletjem vsa grozota milijonov nasilnih smrti. Zato bodi naš imperativ: ohranimo svojo zahodnokrščansko civilizacijo!
