Piše: Bogdan Sajovic
Ladje nevladnih organizacij za prevoz migrantov so pripravljene na »poletno sezono«. Migracije so donosen posel, v njem se obračajo ogromne vsote denarja. Posredniki poberejo vsaj deset tisoč evrov na migranta. Ustavljen postopek proti kapitanki, ki je napadla policijski čoln.
Pandemija kitajskega virusa je dodobra pretresla življenje in tudi gospodarstvo celotnega sveta, še posebno pa zahodne države. Zaradi ukrepov za omejitev širjenja pandemije smo se državljani hočeš nočeš morali sprijazniti z mnogimi omejitvami in spremembami, ki so in še vedno vplivajo na naše vsakdanje življenje. A vendar so pandemiji navkljub nekatere dejavnosti potekale, kot da se ni nič zgodilo. Med temi redkimi dejavnostmi so tudi množične migracije iz držav tretjega sveta v Evropo. Čeprav je pandemija posredno tako rekoč uničila schengenski sistem prostega prehajanja meja, še več, mnoge zahodne države so uvedle tako omejitev gibanja med kraji znotraj države in celo omejitev gibanja na splošno, z uvedbo policijske ure denimo, pa ti ukrepi niso kaj bistveno prizadeli migracij na našo celino. Zaznali so sicer manjši upad, a na splošno je migrantski posel potekal bolj ali manj enako kot pred pandemijo.
Velikanski in donosen posel
Razlog za nemoten posel z migranti je zelo preprost − denar, veliko denarja. Po grobi oceni samo v poletnih mesecih, ko so zaradi vremenskih razmer migracije intenzivnejše, prevozniki zaslužijo kakšnih 350 milijonov evrov. In to velja samo za prevoznike, ki spravijo migrante iz severnoafriških pristanišč čez Sredozemlje v Italijo; v to številko pa niso vštete vsote, ki jih poberejo posredniki in prevozniki, ki spravijo migrante do sredozemske obale, in tudi ne tisto, kar v žepe spravijo posredniki, ki pomagajo pri prehajanju meja znotraj Evrope. Seveda pa migranti prihajajo v Evropo tudi na drugih lokacijah, iz Maroka v Španijo, iz Male Azije v Grčijo ali Bolgarijo in povsod si posredniki obilno polnijo žepe. Obstajajo tudi različni ceniki, migranti iz nekoliko bogatejšega Bližnjega vzhoda plačujejo viško »tarifo«, tisti iz revnejše podsaharske Afrike nekoliko nižjo. Vsekakor pa pot v Evropo stane migranta vsaj deset tisočakov, lahko tudi dva- ali celo trikrat več. Seveda se človek vpraša, kako migranti zmorejo plačevati takšne vsote, saj bi jih razpolaganje s takšnimi denarji doma uvrstilo vsaj v srednji razred.
Celoten članek preberite v reviji Demokracija!
