Piše: Dr. Ivan Čuk ter Dr. Aleks Leo Vest
Spoštovana!
Razčlenitev arhivskih virov in pričevanj »sokolskih disidentov« jasno govori o tem, da je že vrsto let pred »dnevom upora 27.4.1941« moč zaznati napore komunistov, da po zapovedi Kominterne pričnejo z organiziranjem somišljenikov komunistične ideologije v »osvobodilne fronte«, ki bodo po z izvedbo svetovne komunistične revolucije osvobodile narode izpod imperializma. Tako so komunistično usmerjeni sokoli po zapovedi slovenskih komunistov pričeli izvajati dejavnosti za prevzem Sokola Kraljevine Jugoslavije v Sloveniji. Naj že uvodoma poudarimo dejstvo, da so neoporečni Sokoli pričeli s civilnim odporom že 6. aprila 1941, takoj ob napadu na Kraljevino Jugoslavijo. Sokolska organizacija kot celota v OF tudi kasneje ni pristopila, ker so mnogi spregledali OF kot kuliso za povojno uveljavitev komunistične diktature sovjetskega tipa. O legitimnosti in legalnosti oporečnikov, ki jih vi imenujete »disidenti«, že samo po sebi govori dejstvo, da so bili iz sokolskih organizacij izključeni že v letu 1939 zaradi prikritega komunističnega delovanja in v času nastanka OF tako niso bili ne legalni in ne legitimni zastopniki sokolske organizacije.
O resnici na spominskih ploščah, kot je postavljena na Vaši rezidenci ga veleposlanica,, zgovorno pričajo izjave najpomembnejših »ustanoviteljev«, komunistov in »disidentov iz vrst sokolskega gibanja«.
Josip Vidmar, samozvani predstavnik kulturnikov je v članku Pravi obraz Osvobodilne fronte že januarja 1944 v Slovencu zapisal: »Že društvo prijateljev Sovjetske zveze, iz katerega se je Osvobodilna fronta razvila, je bilo ustanovljeno na pobudo Komunistične partije«.
Edvard Kardelj, vodilni komunistični ideolog je poročal Titu o OF: »U pitanju Engleza i Amerikanaca OF je jedinstvena sa nama. Ne treba zaboraviti da je bila OF u sadašnjem sastavu stvorena odmah posle kraha Jugoslavije, zapravo još pre njezinog kraha. Zvala se onda »Antiimperialistična fronta«. Nastupala je na liniji naše Partije u ono vreme, tj. proti Njemaca i Engleza, za ZSSR. Mi se ne bojimo za naše saveznike ni u slučaju ako bi zbilja došlo do engleske intervencije (drugo jer naravski sa onima koji su u plenumu).« (Arhiv delavskega gibanja , Dokument št.62, knj5, str.195, 1978)
Josip Rus- Andrej, samozvani predstavnik slovenskih sokolov navaja: »Predsedstvo OF s svojim predsednikom, tajnikom in blagajnikom se je konstituiralo maja 1941 v zasebnem stanovanju dr. Neubergerja na Vilharjevi cesti v Ljubljani« in še » To predsedstvo je opravljalo svojo funkcijo do januarja 1943, ko je postal predsednik Josip Vidmar,… po dogovoru z Borisem Kidričem in Edvardom Kardeljem.«.
Zoran Polič, komunistični sokol, je zapisal: »Že 27. aprila 1941 so se zbrale na predlog KP osnovne napredne skupine in formirale «Protiimperialistično fronto slovenskega naroda«, ki je bila kmalu nato, ko je Nemčija napadla ZSSR, preimenovana v Osvobodilno fronto. OF je bila odsev odločne volje slovenskega ljudstva, da se upre okupaciji in izkoriščanju. V njo so se zlila vsa napredna gibanja in vsi posamezniki, ki so se hoteli pod vodstvom KP boriti za svobodo svojega ljudstva.«
Vrhovni plenum OF je 16.9.1941 nelegalno in nelegitimno sprejel Odlok o konstituiranju Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora, ki je pod komunističnim vodenjem povzročil razkol in bratomorno vojno, saj je komunistično ideologijo postavil pred dotakratne demokratične vrednote in povzročila na tisoče žrtev.
O ideološki usmerjenosti sokolskih »oporečnikov« zgovorno priča misel, ki jo je na zborovanju o ukinitvi Sokola 8.julija 1945 v svojem govoru poudaril Josip Rus: «Sokolstvo je našlo v Komunistični partiji izpolnjevalko svojih idealov«.
Obstaja pa dokumentirano dejstvo, da je po koncu vojne leta 1945 dr. Josip Vidmar podpisan pod Zakon o kaznovanju zločinov in prestopkov zoper narodno čast. Podpisan je pod zakon, ki je omogočil zlorabo prava za dokončno utrditev komunistične revolucije. Tisočim je bilo po tem zakonu odvzeto dobro ime, zaplenjeno premoženje, uničene so bile cele družine, mnogi pa so bili umorjeni neznano kje. Tako usodo je doletela neoporečnega staroste celjske sokolske župe Jožefa Smrtnika, začetnika sokolskega odpora proti okupatorju 6.4.1941, ki je ob koncu vojne izginil neznano kam (verjetno je bil usmrčen v Teharjih). Ta zakon je omogočil izločitev in prepoved opravljanja poklica vsem sodnikom, za katere so komunisti in njihovi sopotniki v OF dvomili, da bodo po komunističnih navodilih sodili po sovjetskem revolucionarnemu pravu stalinističnega tipa.
»Sokolski oporečnik« Zoran Polič in prvi minister za notranje zadeve v Sloveniji po koncu druge svetovne vojne, je neoporečnemu sokolu Leonu Štuklju kljub 20 letni sodniški praksi, takoj po nastopu funkcije leta 1945 zaradi komunističnega pojmovanja demokracije preprečil nadaljnje opravljanje sodniškega poklica, ga zaprl in tako rekoč postavil na cesto. To so storil najuspešnejšemu slovenskemu športniku z osvojenimi šestimi olimpijskimi odličji, od tega tremi zlatimi. To je storil kljub Štukljevemu neprecenljivemu prispevku k mednarodnemu ugledu in utrjevanju samopodobe slovenskega naroda.
Prefinjena revizija zgodovine je tudi navedba, da je bil dr. Josip Vidmar letih 1944 – 1946 predsednik slovenskega parlamenta. Vrhovni plenum OF je septembra 1941 sprejel odlok o konstituiranju Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora – SNOO. Ta se je februarja 1944 preimenoval v Slovenski narodnoosvobodilni svet SNOS, ki je oktobra 1946 prenehal obstajati. SNOS je po komunistični razlagi zgodovine deloval kot slovenski parlament, pri čemer pa je dejstvo, da parlamentarne volitve sploh niso bile izvedene kot se v parlamentarnih demokracijah spodobi in o parlamentarnih strankah sploh ni nobene zaznave.
So ti zapisi in dejstva o OF, o »oporečnikih sokolih« in »ustanovitelju« OF dr. Josipu Vidmarju laž ali resnica? Kdo laže in revidira zgodovino?
K temu pismu naju je dodatno spodbudil intervju bivše direktorice Muzeja novejše zgodovine dr. Kaje Širok na TV SLO1. Njen nastop je bil daleč od zgodovinarja visokega znanstvenega ranga. Prazno in leporečno besedičenje je ponovno potrdilo globino misli, ki jo je izrekel nemški pisatelj g.Norman Ohler: »Zgodovina je predragocena, da bi jo prepustili zgodovinarjem. Zgodovina se spreminja, spreminjajo se tudi naši pogledi na vrednotenje resničnosti, spreminjajo se tehnike (vrednotenja) ter globina in obseg razumevanja sprememb. Zato je preteklost na nek način fluidna, izmuzljiva in to je lahko nevarno – ali pa osvobajajoče«. Tako je odgovoril vsem, ki javno zahtevajo in uveljavljajo geslo: »Pustimo zgodovino zgodovinarjem«.
Podpisana dr. Ivan Čuk in dr. Aleks Leo Vest sva avtorja monografije »Prevarani sokoli« in soavtorja z. ga. Alenko Puhar monografije »Gospod Leon Štukelj in tovarišija«. Z veseljem bova ambasadi Zvezne Republike Nemčije podarila obe knjigi, da bosta lahko primerjali najine znanstvene izsledke z znanstvenimi izsledki knjig, ki jih je na to temo napisala dr. Kaja Širok. Upava, da boste tudi v njih našli odgovor kdo v resnici razdvaja slovenski narod in kdo temu narodu sodi v imenu ideologije ljudstva.
