Piše: Ivan Šokić (Nova24tv)
Ob tej priliki, ko se spominjamo zametkov Slovenske vojske, izdajstva s strani komunističnega vrha SRS ter poguma peščice mož, ki so realizirali idejo slovenske neodvisnosti, se nam je zdelo pomembno spomniti kdo so bili v resnici “slovenski” generali JLA Konrad Kolšek, Ivan Hočevar in Dragutin Ožbolt, preden bi doživeli, da še njih tako kot sestreljenega pilota helikopterja JLA Tonija Merlaka, novodobni slovenski komunisti in jugonostalgiki povzdignejo v vzor slovenskega domoljubja.
Ivan Hočevar je šolanje na letalski akademiji JLA v Beogradu zaključil leta 1954 kot najboljši v letniku. Leta 1971 je zaključil še šolanje na poveljniško-štabni akademiji vojnega letalstva in protiletalske obrambe ter šolo ljudske obrambe v Beogradu. Star je bil 37 let. Leta 1988 je bil imenovan za poveljnika republiškega štaba Teritorialne obrambe Socialistične Republike Slovenije. Z drugimi besedami, Hočevar je bil preverjen kader, fanatično zvest komunistični partiji.
Hočevar pri tem ni bil izjema. Vsi generali JLA so bili ideološko neoporečni komunisti. Svojo zvestobo in pripadnost so dokazali s služenjem v protiobveščevalni službi (KOS) – edino takšen je lahko bil postavljen za poveljnika TO SRS.
Teritorialna obramba socialističnih republik Jugoslavije je bila derivat JLA z nekoliko več poudarki na lokaliteti. Naloga TO SRS, ki je bila oblikovana leta 1968, je bilo, z aplikacijo doktrine partizanskega bojevanja med 2. svetovno vojno varovati revolucionarne pridobitve med 2. svetovno vojno in teritorialno celovitost ter družbenopolitični sistem SFRJ.
Fanatizem Ožboltov
Enako, če ne celo bolj fanatičen od generalpodpolkovnika Konrada Kolška ter generalpodpolkovnika Hočevarja, je bil tudi generalpodpolkovnik JLA Dragutin Ožbolt, ki se je podpisal pod Hočevarjev ukaz o (samo)razorožitvi TO SRS. O Ožboltovi zvestobi partiji ni bilo nikoli nobenega dvoma. Z gotovostjo lahko trdimo, da je bil ravno Ožbolt tisti, ki je načrtoval potek (samo)razorožitve Slovenije.
Danes lahko v kočevskem parku narodnih herojev najdemo celo kip generala JLA Jožeta Ožbolta, ki ga je dal leta 2018 postaviti aktualni župan Kočevja Vladimir Prebilič. Če zveni priimek znan, je to zato, ker je Prebiličev oče Vladimir Prebilič st. bil zadnji sekretar Komunistične partije Komiteja na ravni zaprtega prostora Kočevska Reka. Kip v čast Jožetu Ožboltu je 1. oktobra 2018 razkrila njegova hči, vrhovna sodnica Kristina Ožbolt.
Hej, Jugoslovani
Pomembno je poudariti, da so vse od preimenovanja kraljevine SHS v kraljevino Jugoslavijo tekli procesi, ki so skušali iz večih različnih narodov ustvariti novo tvorbo znano kot “Jugoslovan”. V času komunizma je to dobilo še dodatno dimenzijo v stalnem ponavljanju gesla o “bratstvu in enotnosti” narodov v Jugoslaviji. Višek vsega, pa je doseglo s popisom prebivalstva, kjer so se lahko državljani izjasnili kot Jugoslovani. Številni komunisti so delali ravno to, zaradi česar je še danes, 30 let po razpadu komunistične Jugoslavije, slišati vzdihovanje raznih jugofilov po razpadli državi.
Vse to že samo po sebi, tudi 30 let od slovenske osamosvojitve in več generacij kasneje, kaže, da zvestoba komunistični partiji nikoli ne usahne. Zveza komunistov Slovenije se je zavedala, da so JLA generali preverjen partijski kader in očitno je, da so enako fanatično zvestobo uspeli vcepiti tudi svojim potomcem.
Starostna struktura kaže, da so se za “Jugoslovane” pretežno opredelile mlajše generacije. Kot primer, leta 1981 jih je bilo 30 odstotkov mlajših od 18 let. Za Jugoslovane se je izjasnila “baby boom” generacija, rojema med leti 1946 in 1961. Po pisanju Snježane Mrdjen v članku “Narodnost u popisima. Promjenljiva i nestalna kategorija”, gre za tipične predstavnike generacije iz nacionalno mešanih zakonov, ki so se našli v identiteti socialistične Jugoslavije.
Zato ne more biti nobeno presenečenje, da so tako Kolšek, Hočevar kot Ožbolt, ko so bili postavljeni pred izbiro med komunistično Jugoslavijo ali neodvisno Slovenijo izbrali komuniste. Zanje Slovenija ne samo da ni bila nikoli intimna opcija, temveč je predstavljala največje zlo proti kateremu so morali braniti pridobitve krvave in bratomorne komunistične Jugoslavije.
Napisano pod mentorstvom BgGen SV Toneta Krkoviča