Piše: Gašper Blažič
Ko smo pred dobrim desetletjem in pol začeli z najzgodnejšo različico spletne strani Demokracije, smo se kaj hitro soočili z dejstvom, da nam bo lastnih novinarskih resursov za takšen projekt primanjkovalo za neko normalno branost. Zato se je STA pokazala kot dokaj dobrodošlo sredstvo, da smo spletno stran takrat malo »podmazali«, spremenili kakšen naslov, tu in tam objavili kakšen lasten komentar, pa članek iz preteklih tiskanih izdaj Demokracije, itd. Medijska krajina je bila namreč takrat slabo razvita, pisci režimskega mainstreama so bili zelo angažirani, na pomladni strani pa je prevladoval strah pred izpostavljanjem. Zato je bilo iskanje novih možnosti za dodano vrednost naše novičarske spletne strani naša stalna naloga.
Lahko se sicer povsem strinjam s tistimi, ki trdijo, da je bila STA v tistem času sredstvo lenobe. Ker je agencija pač opravila vse tisto, kar je bilo treba opraviti sproti. Torej: vse novice na enem mestu. Kar je pomenilo, da ni bilo potrebno velikega napora – želeno novico si enostavno skopiral s spletnega portala STA, s katero smo imeli sklenjeno pogodbo o pavšalnem dostopu do novic, in zadeva je bila opravljena. To seveda ne pomeni, da je bila STA nezmotljiva. Leta 2001 denimo se nam je pri pripravljanju kratke novice o tiskovni konferenci Zavoda za oživitev civilne družbe zgodila velika nerodnost, ker je poročevalec med nastopajočimi na tiskovni konferenci navedel pisatelja Draga Jančarja (v resnici je bil to Dane Zajc), ki naj bi izrekel nekaj kritičnih besed na račun tedanjega vodstva ministrstva za kulturo. Ni znano, ali se je agencija za svoj dokaj velik spodrsljaj opravičila (tega nisem zasledil), dejstvo pa je, da smo bili na koncu kregani prav novinarji Demokracije, ker smo preveč na slepo verjeli javnemu novičarskemu servisu. Ki je imel v začetku devetdesetih akreditiranih tudi nekaj takšnih dopisnikov, kot so bili denimo poročevalci z vojne v Bosni in Hercegovini, ki so se javljali tudi v program TV Slovenija (Zaharijah in Bahrudin, hvala!).
Zadnjih pet let je delež vsebin iz STA na našem spletnem portalu opazno upadel. Za to sicer ni bilo kakšnih političnih razlogov – ne glede na šikaniranje Boruta Meška, ki je nato umrl zaradi hude bolezni, nekateri pa njegov pregon še danes opravičujejo s tem, da ni »nič delal«. Kakih posebnih političnih preferenc na prvi pogled v tem obdobju ni bilo zaznati, razen stalnega povzemanja intervjujev ter kolumn iz Mladine, ki je imela občutno prednost pred komentatorji z druge strani političnega spektra. Se je pa pristranskost zelo opazila pri vseh novicah iz ZDA, kjer je bil deležnik Donald Trump – praktično vsaka novica je bila dejansko komentar, usmerjen proti Trumpu, za kar je sicer skrbel stalni dopisnik Robi Poredoš. Zaradi tega smo morali opustiti objavo novic STA na našem portalu glede dogajanja v ZDA ter se nasloniti na druge vire. Za dežurnega dnevnega urednika to ni bil ravno lahek opravek.
So se pa stvari začele vidno slabšati predvsem v zadnjem letu dni, saj se je do tedaj prikrit politični aktivizem proti sedanji vladi začel spreminjati do zdaj dokaj nevtralno podobo javnega servisa. Ko so se začele težave okoli državnega financiranja ter skrivalnice okoli dokumentacije, je postalo jasno, da gre v ozadju za precej ogabno igro, kjer so zaposleni na STA predvsem kolateralna žrtev. Pri čemer ni izključeno niti to, da je bila to morda tudi na priprava na vstop sedanjega direktorja STA (da, prav tistega, ki je na nacionalnem radiu nekdaj skupaj s Sandijem Frelihom skrbel za dobro »sfrizirane« intervjuje z Milanom Kučanom) v aktivno politiko, tako kot je Zoran Janković pred petnajstimi leti v času prve Janševe vlade dobil kultni status žrtve političnih čistk v gospodarstvu (kar sicer ni res, saj je bil tudi politično nastavljen, to mu je nekdanji premier Anton Rop celo jasno povedal). Tu je bila vlada (uz. UKOM in ostali deležniki) premalo previdna, saj se je v tem času majhen ogenj razširil v velik požar, STA pa je v javnosti prikazana kot velika žrtev vladnega politikantstva, kar je v razmerah, kakršne imamo, idealna podlaga za politični razcvet novih Jankovićev, ki bodo lahko ohranili dosmrtno avreolo žrtev »desne« politike. In kar je najhuje: javnost dejansko nima dostopa do pravih informacij o tem, kaj se dogaja v ozadju, medtem ko nasprotna stran zelo dobro režira prikazovanje navidezne resničnosti, v kateri je vlada storilec, B. V. pa žrtev in morda celo novi mesija, ki bi lahko vstopil kot rezervni igralec, če bi se slučajno kaj zalomilo pri Aleksandru Čeferinu.
V zadnjih desetih dnevih smo lahko veliko brali in poslušali o veliki donatorski akciji za STA, ki jo je uradno organiziralo Društvo novinarjev Slovenije (menda edino cehovsko združenje časnikarjev, ki deluje v javnem interesu???), dejanski pokrovitelj pa je bila tranzicijska levica s svojimi botri. Objavili so, da so preko sms in drugih donacij zbrali skoraj dvesto tisoč evrov. Po eni strani lahko zaploskamo, saj so s tem dokazali, da lahko ta medij financirajo sami, če jim toliko pomeni. A pozor – številkam ne moremo verjeti na lepe oči. Namreč, kot je na twitterju opozoril Tomaž Štih: realen pokazatelj donatorske akcije bi bila objava t. i. velikih donatorjev, torej vseh, ki so darovali več kot sto evrov. Koliko je bilo tu slamnatih podjetij in raznih nevladnih organizacij, ki se sicer financirajo iz proračuna? In koliko sms-sporočil je dejansko priletelo s službenih telefonov, kjer stroške prav tako krije proračun? To so ključna vprašanja, ki šele odpirajo problem stalnega ribarjenja v kalnem na področju financ. Največje žrtve tega početja pa so tisti, ki bi na STA radi v miru delali, vendar so ves čas pod hudim pritiskom politike. Vemo, katere – tiste, ki si je STA izbrala za svoj poligon pohoda na oblast in za politični projekt št. 1.
In morda je prav zato čas, da država proda STA najboljšemu ponudniku. Kar je za našo nacionalno skupnost, kjer je socializem prevladujoča miselna matrica, očitno bogokleten predlog.
Gašper Blažič je novinar tednika Demokracija, dnevni urednik na spletni strani demokracija.si ter v. d. urednika portala blagovest.si.
