Leto dvaindvajset še ne piše
letos se, sto let še ne obhaja,
toda množica že zdaj obstaja,
nov pohod v oblakih si nariše.
To pohoda slavnega repriza
je na Rim? Tako se vsaj dozdeva.
Je na moč podobna ta zadeva,
družbena se namreč kaže kriza.
Hočejo, zahtevajo menjavo,
svojega imeti premierja,
takšna sliši glasna se ideja,
ki podpira jo naravno pravo.
Toda dejstva so precej drugačna
kakor tista v Rimu pred sto leti.
Kje, od kod bi mogli vodjo vzeti?
vsak lik je podoba neprivlačna.
Ni ga, ki na konju bi prijahal
in na čelu znašel se pučistov,
nov sestavil ki bi zbor ministrov,
takšen bi zaman se tu načakal.
So pohodniki le skupaj zbrani
in govorniki med prekucuhi
vpijejo, da drugi so lenuhi,
oni pa samo na pravi strani.
Sliši tu največkrat se fašizem,
ta beseda vztrajno se ponavlja,
v stotih se različicah pojavlja,
naj bom v strahu, naj si nohte grizem?
Kje pa, ta re-make je brez pomena,
bi imeli premierja radi,
oni in njih vodja bi na vladi
kakor divja drli se plemena.
Vtis je, kot na trgu Tre fontane
ta pohod da v krogu se dogaja,
zdi se kakor ponovljena vstaja,
a ni v Rimu, sredi je Lubiane.
Šeme zbrane tukaj so pučistov,
ni oktober, šala je aprilska,
zbrala se zmešnjava je vodvilska,
klavrni nasledniki fašistov.