Spet imel je monodramo včeraj,
ulična bila je to predstava,
nekaterim zdela se zabava,
drugi rekli so: »Tako kot zmeraj.«
Dialog da išče, se zadiral
ves čas je in pa da v hram kulture
rad prišel bi, dosti sinekure
da mu je, s seboj se je prepiral.
Dialog in to za vsako ceno,
ta le mu substanco omogoči,
vpil je, naj država se odloči
in naj nagrajuje ga pošteno.
Dialoga ni, se je sekiral,
slekel se, performans vsem pokazal,
se z rdečo bojno ves premazal,
še klobuk nastavil in poziral.
Lačen je, željan je dialoga,
a kultura da ga ne usliši,
vpil je, zadnji gumb da je pri hiši,
dana da mu ni pravična vloga.
Dialog, edino to da hoče,
se je drl, šprical po zidovih,
vpil, da prav nobeden od njegovih
z njim dvogovora voditi noče.
Je umetnik, tega ni pozabil
vsakokrat med tuljenjem pribiti,
in kot tak ne more dopustiti,
da ga bo režim tako zlorabil.
Glej, dobrotnik roko mu ponudi,
on pa dalje monolog svoj pelje,
kar v zobe dobi, v trenutku zmelje,
kdor ga gleda, se lahko le čudi.
Gluhca v hipu zaigra in slepca,
roke da ne vidi, dialoga
da ne sliši, takšna je pač vloga,
vsi imajo ga odtlej za tepca.