Piše: Ingo Falk Pasch Wallersberg
Po vojni z jugoslovansko vojsko, osvoboditvi in mednarodnem priznanju Slovenije v letih 1990 – 1992 so stare komunistične strukture (podobno kot v večini držav nekdanjega vzhodnega bloka) – z nekaterimi prilagoditvami – še vedno ostale na oblasti (v obdobju 1992 do 2020 je v Sloveniji blok političnih strank, ki jih lahko imenujemo naslednice stare komunistične oblasti, vladal približno 80% celotnega trajanja). Blok novih demokratičnih strank, med katerimi je najmočnejša Slovenska demokratska stranka (katere predsednik je sedanji predsednik slovenske vlade, gospod Janez Janša) – je bil v tem obdobju nenehno potisnjen v opozicijo. *
Stare komunistične strukture v Sloveniji, ki imajo danes žal tudi mlade naslednike, na sedanjih vodilnih političnih in gospodarskih položajih silovito izpodrivajo demokratični, politični in odprt, konkurenčni gospodarski razvoj te države. Še posebej problematično pa je stanje na področju javnih medijev in sodstva na vseh ravneh, zlasti na državnem tožilstvu. Primerov je veliko. **
1. Ogromni kipi in spomeniki najbolj krvavih komunističnih zločincev, ki so se ohranili do danes – kljub opozorilom in protestom številnih državljanov – odkrito in nesramno pričajo, da do zdaj v Sloveniji še ni prišlo do resničnega političnega in pravno-demokratičnega razvoja. Po 30 letih njene neodvisnosti, so ti kipi in spomeniki še vedno na najbolj častnih mestih v javnosti po vsej Sloveniji. Javno jih častijo tudi politični nasledniki nekdanje komunistične stranke, predstavniki sedanje “socialdemokratske stranke” (kot je razvidno iz priloženih slik). Na priloženih posnetkih je videti takratno vodstvo navedene stranke, t.j. “tovarišico” Tanjo Fajon, ki je danes že njena izvoljena predsednica (takrat je bila še vršilka dolžnosti te funkcije), ter “tovariša” Dejana Židana (na sredini), takratnega “še predsednika” navedene stranke, in Marka Koprivca, predsednika Organizacije SD Ljubljana. Tako je vodstvo slovenske SD lansko leto počastilo 75. obletnico prve komunistične vlade v Sloveniji. Pred ogromnim kipom množičnega morilca Borisa Kidriča, takratnega predsednika zločinske vlade, so javno z globokim spoštovanjem obujali spomin nanj. Slavnostno so pred ta grozljivi kip položili venec in se mu globoko poklonili (kar je demokratična slovenska javnost – ki je še vedno zatirana – zaznala z veliko žalostjo in prizadetostjo). –
Priloge: Fotografije 1 do 3.
V tem kontekstu je treba pojasniti (in to podprto z dokazi), da je ta – s strani vodstva te stranke SD – še danes (!) visoko slavljeni množični morilec s strogo zaupnimi odredbami ukazoval množične poboje civilnega prebivalstva (kot neposredno priča njegova izjava z dne 16.IX.1941) in da je te grozljive množične pomore po drugi svetovni vojni tudi osebno organiziral –
Priloge: Dokumenta 4 in 5.
Tudi po 30 letih stojijo v Sloveniji – po tej desetletja dolgi premoči starih komunističnih sil – slovesni kipi, javne spominske plošče in slike najstrašnejših komunističnih zločincev („maršala“ Tita, njegovega namestnika Edvarda Kardelja, strašnega morilca Ivana Mačka – Matije in mnogih drugih) še vedno na svojih starih, najbolj častnih javnih mestih. Zaradi tega žaljivega javnega čaščenja teh grozljivih zločincev je že v preteklosti tedanji veleposlanik ZDA v Ljubljani, častiti gospod Joseph Adamo Mussomeli, smatral za nujno, da je dal na zunanji strani ograje tega ameriškega veleposlaništva pritrditi javni napis, da so bili kriminalni politični režimi “nacionalsocialistični, fašistični in komunistični”. Ta napis od takrat javno opominja slovensko oblast.
Za ljudi, kot sem jaz, ki so resnično hudo in več desetletij trpeli v takratni komunistični diktaturi, je še vedno nerazčiščena vloga te strašne komunistične preteklosti v Sloveniji nevzdržna. Zato sem v zadnjih letih že večkrat prosil Predsednika Republike Slovenije, da se s svojim vplivom zavzame za odstranitev kipov in spominskih obeležij, postavljenih v čast največjim komunističnim zločincem, iz slovenskega javnega prostora. –
Priloga: Dokument 6.
Žal vse do danes brez uspeha.
Še vedno ne obstaja na državni ravni resnično javno odkrivanje strašnih zločinov. Zgodovina te takratne kriminalne politike je v šolah popolnoma izpuščena ali pa je še vedno zastrta ali celo pozitivno prikazana. Vse vodilne položaje v državni upravi, podjetjih in medijih v največji meri zasedajo kadri iz stare komunistične dobe ali njihovi potomci. Razmere v sodstvu (in tudi na državnem tožilstvu) so še posebej nevzdržne, saj se v veliki meri reproducirajo v demokratični ločitvi treh vej oblasti. Posledice tega so v Sloveniji neposredno oprijemljive.
Zastavlja se vprašanje, kam je usmerjena EU, če ne obravnavamo res konkretno in temeljito posledic zločinske pretekle komunistične oblasti – ki je še pred tremi desetletji drastično zaznamovala velik del Evrope? Nemčija se je odkrito in temeljito ukvarjala s svojo strašno nacistično preteklostjo in si je zato prihodnost resnično odprla. V mnogih državah s komunistično preteklostjo je ta naloga še vedno odprta. Zato se zastavlja vprašanje:
Ali lahko ljudje, ki danes odkrito častijo največje komunistične zločince, opravljajo katero koli politično funkcijo v EU (in v kateri od držav EU)?
Nedvoumen odgovor je: NE.
______________________________________________
*
Ta situacija ni značilna samo za Slovenijo – velja (z nekaj izjemami) tudi za vse druge države nekdanjega vzhodnega bloka v Evropi. V tem okviru je danes treba reči, da so nasledniki teh komunističnih struktur očitno v veliki meri vključeni tudi v parlament, izvršno in administrativno službo EU. Po mojih izkušnjah – ker sem bil vključen v več projektov EU in sem vodil nekatere (za vse takrat nove države članice EU) tudi v imenu Slovenske zbornice za zasebno varovanje – so stare strukture moči, kot so v Sloveniji, tudi v državah, kot so Bolgarija, Romunija in druge iz nekdanjega vzhodnega bloka, ostale še vedno močno ohranjene.
**
V gospodarstvu in finančnem sektorju izropane firme in banke – vsa nekdanja največja gradbena podjetja, kot so „SCT“, „GPG“ in druga velika podjetja, kot so „METALNA“, „TAM“, vsa pooblaščena izvozno-uvozna podjetja itd., itd., zlasti pa banke, zlasti bančne skupine „LB“ – danes „Nova LB“ -, nato „KBM“ – danes „Nova KBM“ in številne manjše komunistične banke s sumljivim “rdečim” kapitalom; Na prvem mestu v medijih je državna radiotelevizija Slovenije “RTV Slovenija” in vsi pomembnejši časopisi, kot sta “Delo” in “Dnevnik”, pa tudi tedniki pod vplivom starih komunističnih struktur, s katerimi šibki novi mediji na področju televizije in revij niso v nobenem ravnovesju ; v pravosodju in zlasti na državnem tožilstvu so razmere še posebej težke: še vedno potekajo inscenirani kazenski postopki (kot je bil pred nekaj leti proti sedanjemu premierju Janezu Janši, nedavno pa proti gospodu, ki je bil nedolžen dve leti in pol v zaporu in je bil obsojen na 25 let zapora, sodnik, ki je nato ugotovil njegovo nedolžnost, pa se je znašel v disciplinskem postopku s strani vodstva sodišča, prepovedana mu je bila vsaka dejavnost sodnika in je kot sodnik pod tem pritiskom nato sam odstopil); po drugi strani pa tožilstvo dela tudi velike pravne napake, pri čemer je očitna domneva, da je bilo to storjeno namerno (v primeru gnusne zlorabe ženske s strani visoko postavljenega politika, ki je zakoreninjen v rdeči preteklosti, je državno tožilstvo vodilo postopek tako dolgo, da so se iztekli vsi zakonski roki za preiskavo tega kaznivega dejanja itd.itd.) V tej zvezi je treba omeniti, da je to le nekaj primerov – pojavi pravnih, gospodarskih in političnih zlorab, še posebej tudi na področju informacij so na žalost v Sloveniji tudi po 30 letih njene osvoboditve in neodvisnosti še vedno veliko breme.
